Na Radišah in kot neposredna soseda Kulturnega doma, živita Veronika in Rafael Sadjak, strokov njaka za nego gozda. Po očetovi strani Rafaelove korenine segajo v Globasnico, po mamini pa v Ukrajino. Oče Štefan se je priženil na Radiše. Maminega očeta oz. njegovega starega očeta Stjepana Reszteja so Nemci ugrabili kot mladoletnika in ga odvedli v nacistični rajh za prisilno delo na kmetijah. Na Radišah je naletel na ljudi, kjer se mu je godilo dobro in ne kot stotisočim drugim ugrabljenim otroškim in mladinskim prisilje nim delavkam in delavcem iz vzhodne Evrope (zato tudi pojem »Ostarbeiter«). Po vojni se ni vrnil v Sovjet sko zvezo oz. rodno Ukrajino, ostal je na Radišah in si tu ustvaril družino. Rafael pravi, da je veliko pripove doval o svoji usodi. Rafael in Veronika sta se spoznala na gozdarski stro kovni šoli v Waidhofnu ob Ybbs (Nižja Avstrija) in se kaj kmalu zatem poročila. Družinsko gnezdo sta si ure dila na Radišah. Veronika prihaja iz kmečke družine v znanem lončarskem kraju Gmunden v Zgornji Avstriji. Po maturi se je odločila za gozdarsko pot. Rafael je doraščal na Radišah. Po krajevni ljudski šoli je obiskoval štiri razrede Slovenske gimnazije, maturi ral je na Dvojezični trgovski akademiji in se nato odlo čil za študij gozdarstva na dunajski univerzi za agronomijo BOKU. Že med izobrazbo je ustanovil Gozdarsko podjetje/Forstunternehmen Rafael Sadjak in se do datno izobraževal ter špecializiral za gozdarskega strokovnjaka. V podjetju je zaposlena tudi žena Veronika. Veronika in Rafael sta se osredotočila na sečnjo gozdov, spravilo dreves, predvsem v nevarnih, strmih in zahtevnih predelih. Kmetom nudita celotno logistiko od sečnje, odvoza do prodaje hlodov in tudi celoletno nego gozda. Marsikateri lastnik gozda nima časa za gozd ali pa tudi ne pojma o njegovem vzdrževanju in je zato vesel uslug, ki jih nudita Rafael in Veronika. Po potrebi prevzemata pogozdovanje golosekov in sajenje sadik na gozdnih površinah, ki so jih kot posledica kli matskih sprememb opustošili viharji, vetrolomi in druge vremenske ujme ali pa lubadar. Lastnikom goz dnih parcel svetujeta, da se namesto za monokulture odločajo za mešani sestav prihodnjega gozda. Kajti mešani gozdovi so bistveno odpornejši proti viharjem in lubadarju. Gozd je treba negovati, če naj je in ostane, tudi za prihodnje rodove, vir dodatnega zaslužka kme tov. Za spravilo uporabljata traktorje in vitle in po pot rebi sodelujeta s podjetnikom, ki ima težjo mehaniza cijo, na primer harvester. Delo v gozdu je celoletno opravilo in nevarno. Njuno delovno območje se v glavnem razteza med Podjuno in Ziljo, prevzela sta pa dela tudi že v dolini Mele, kjer je predvsem lubadar hudo razsajal in je spravilo lesa tudi zaradi strmega področja zelo izzivno in zahtevno. »To je drugače, kot pa v ravnih nižinskih predelih, kjer je z vso sodobno mehanizacijo in tehničnimi pripo močki dokaj hitro mogoče odpeljati les in pospraviti posledice vetroloma, na primer v Dobrovi«. Rafaela skrbi prihodnost gozda, »z njim moramo zelo skrbno ravnati«, pravi. Nedvomno najhujša nevarnost za naša zelena pljuča pa so in ostajajo klimatska spre memba z viharji in lubadar. O razširitvi podjetja ne razmišljata, ker jima zdajšnji obseg odgovarja. Delo v gozdu pa tudi ni njuna edina zadolžitev. Veronika je najela nekaj hektarjev kmetij ske zemlje in tam prideluje sončnice za olje, pšenico, ajdo in rž ter seveda povrtnino. Pred dvema letoma sta si omislila čebele. »Oba sva novinca v tej stroki, a prvi koraki so zelo obetajoči«, sta vesela. Obema je preži vetje čebel in neokrnjena narava zelo pri srcu. Na na jetih travnikih pa ne brenčijo in letajo le čebele, čmrlji in metulji, ampak se tam pasejo ovce jezersko-solčavske pasme, ki jih striže Samo Pinter. Jezersko-solčavska ovca je avtohtona slovenska ovčja pasma.
»Z gozdom moramo ravnati skrbno, če naj tudi v prihodnje ostane kmečka hranilnica.«
Veronika und Rafael Sadjak leben in Radsberg/ Radiše. Sie sind profesionelle Forstwirte. Kennenge lernt haben sie sich bei einem forstwirtschaftlichen Fortbildungskurs in Waidhofen an der Ybbs. Veronika wuchs auf einem Bauernhof in Gmunden (OÖ) auf und entschied sich nach der Matura für die forstwirtschaftliche Laufbahn. Rafael verbrachte seine Kindheit in Radsberg / Radiše und maturierte an der Zweisprachigen HAK in Klagenfurt/Celovec. Sein Vater stammt aus Globasnitz/ Globasnica, der Großvater mütterlicherseits aus der Ukra ine. Er wurde als Jugendlicher von den Nazis zur Zwangs arbeit nach Deutschland verschleppt und kam so nach Radsberg/Radiše. Das Forst- und Schlägerungsunternehmen, in dem seine Frau mitwirkt, gründete Rafael noch während des Studi ums an der BOKU in Wien. Hauptsächlich sind die beiden im Südkärntner Raum unterwegs, haben aber auch schon im Mölltal Sturm- und Käferschäden aufgearbeitet. Bei ihrer schweren und geährlichen Arbeit setzen sie vorwiegend Traktoren und Seilwinden ein, bei Bedarf nach schwererem Gerät wie Harvestern hilft ihnen ein Partner. Als Unternehmer bieten Veronika und Rafael Landwirten die gesamte Logistik – von der Schlägerung über den Abtransport und Verkauf des Holzes bis zur Neuaufforstung und Waldpflege – an. Weiters beraten sie Waldbesit zer auch in Fragen der Durchmischung des Waldes und raten zu Mischwäldern. Diese sind resistenter sowohl ge gen die Folgen des Klimawandels als auch gegen den Bor kenkäferbefall. Rafael sorgt sich um den künftigen Zustand des Waldes. Man solle mit dem Wald höchst sorgsam umgehen, wenn er unsere grüne Lunge und die generationenübergreifende Sparkasse des Bauern bleiben soll, so Rafael. Die größte Bedrohung für den Wald sind aber der Borkenkäfer und der Klimawandel. Eine Erweiterung des Unternehmens kommt für die Sadjaks nicht infrage. Dagegen spricht auch, dass Veronika in unmittelbarer Nachbarschaft einige Hektar Ackerfläche gepachtet hat, wo sie unter anderem Gemüse, Ölfrüchte und Getreide anbaut, die autochthonen Seetaler-Sanntaler Schafe weiden und wo auch ein Bienenhaus steht.
»Soll der Wald auch künftig die Sparkasse des Bauern sein, müssen wir sorgsam damit umgehen.«