Predstavljati Tonča Feiniga, tega uglednega in pri znanega mojstra glasbe, je kot bi nosil vodo v Dravo. A le malokdo ve, da vrhunski glasbenik in umetnik v sebi nosi veliko povezanost z okoljem in kmečkogozdarsko dejavnostjo. Tonč je doraščal v Sve čah s tremi sestrami in bratom, oče Anton je bil učitelj na Slovenski gimnaziji in strokovni nadzornik, vaški organist in vodja Moškega zbora »Sveče« ter slovenski občinski odbornik, mati Malka pa bolniška sestra in slikarka. Družina je aktivna na kulturnem, izobraže valnem, glasbenem in komunalnopolitičnem področju. Tonč je obiskoval ljudsko šolo na Bistrici v Rožu in Slovensko gimnazijo v Celovcu. Po maturi se je odločil za glasbeno pot. Na celovškem konservatoriju, danes Zasebna univerza Gustava Mahlerja, je zaključil izo brazbo v stroki jazz-klavir in se nato odpravil na Nizo zemsko, kjer se je izpopolnjeval v Den Haagu na kra ljevem »Koniklijk Konservatoriju« in z naslovom Master of Music zaključil študij jazzovskega petja ter učitelja glasbe. Seveda odlično obvlada nizozemščino. Leta 2000 se je vrnil na Koroško in se odločil za pot samostojnega glasbenika, ki si jo je z raznimi nastopi začrtal že pri šetstnajstih letih. Ob tem je poučeval na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šent jakobu ter na Zasebni univerzi Gustava Mahlerja v Ce lovcu. Pravi, da pot samostojnega glasbenika ni bila postlana z rožicami, tudi njegovo slovensko poreklo je v tej koroški zakrknjenosti marsikdaj bilo ovira in po leno pod nogami. A uspel je in danes sodi med najug lednejše in mednarodno priznane glasbenike. O tem pričajo številni skupni nastopi z Vladom Kreslinom, Štefanom Thalerjem, Emilom Krištofom, Maxom Mül lerjem, Claudio Martini, Wolfgangom Puschnikom, Miklinom, Wolfgangom Erianom, Primusom Sitterjem ali pa koncerti s Komornim zborom SPD »Borovlje«, »Bilko«, »Ojsternikom«, »accentom«, Edijem Oražejem in njegovim dvojezičnim zborom. Lastne skladbe in pri redbe, na primer »Ko bi jaz šuštar biv« Mira Kernjaka pričajo o njegovi umetniški širini. To pa je zgolj ena, znana plat Tonča Feiniga. Le malokdo ve, da je z dušo in telesom tudi kmet. V Svečah je pode doval Martinčevo kmetijo z lastnim »šrotom«, kot v Rožu in na Zilji ponekod pravijo gozdni parceli. Šrot leži v »gmajni« (gozdu) na obronkih Kočne. Gozd oz. delo v gozdu je zanj kraj, kjer si odpočije od številnih glasbenih turnej in nastopov in si nabira no vih moči za prihodnje naloge in podvige. »Tu prevetrim možgane, tu se »zvuftam« in si nabiram novih moči in idej. Delo v gozdu je posebej dragocena kategorija zap ravljanja časa, ki me veseli in mi veliko pomeni,« pravi Tonč. Če pa ni na odru ali v gozdu ali ne sedi za klavir jem, kjer komponira, pa svoj prosti čas namenja obnovi Martinčevega doma, veliko hodi po gorah ali pa se s kolesom preganja po okolici. Predvsem pa čim več dra gocenega časa preživlja s svojo družino, partnerko Mi leno in sinom Jurijem. Pri Martincu je Tonč uredil sodoben glasbeni studio in udobno družinsko gnezdo. Tla iz slavonskega doba dajejo celotnemu ambientu občutek domačnosti in to pline, umetnine, slike in inštalacije raznih umetnikov pa odražajo osebo, ki umetnost doživlja in živi v vsej celoti in razsežnosti. V pritličju je ohranil »šp`č«, črno kuhinjo, »šišo«, danes bi rekli dnevno sobo, ki je njega dni bila edina topla soba v hiši, in majhno sobico »št´dur«. Ti prostori so tudi simboličen most med nek danjim načinom življenja na kmetiji in njihovo sodobno rabo. Martinčeva hiša je »moje sidrišče, tu živim, tu sem si uredil studio in med koronsko pandemijo sem tu pre živel lep čas, saj je bil umetniško zelo ploden«. Postopoma obnavlja Martinčevo domačijo in tako oh ranja tudi del krajevne in slovenske kulturne dediščine. Marsikdo mu je svetoval, naj to »halerno« in podrtijo porine stran in namesto nje postavi moderno hišo. Nas vet, ki ga Tonč, kmet in homo musicus, seveda ni upo števal.
»Pri delu v gozdu prevetrim svoje možgane, se »zvuftam« in si nabiram novih moči in idej.«
Es wird gewiss nicht allen bekannt sein, dass der Mu siker und Pianist Tonč Feinig auch Forstwirt ist. Auf gewachsen in Suetschach/Sveče in einer bildungs- und musikaffinen sowie im Kommunalwesen tätigen Familie, maturierte er am BG für Slowenen. Am Konser vatorium in Klagenfurt, heute Gustav Mahler Privatuni versität, absolvierte er danach das Fach Jazzklavier. Mit dem akademischen Titel Master of Music schloss er am Königlichen Konservatorium/Koninklijk Conservato rium im niederländischen Den Haag die Studienrichtun gen Jazz und Lehramt ab. Im Jahre 2000 kehrte Tonč nach Kärnten zurück und verwirklichte seinen Jugendtraum – trotz etlicher Hürden schlug er erfolgreich die Laufbahn des selbstständigen Musikers ein. Unzählige Auftritte mit heimischen Chören sowie anerkannten Musikgrößen im In- und Ausland, Al ben und Eigenkompositionen bestätigen dies. Er ist aus dem heimischen Kulturleben nicht mehr wegzudenken. Tončs andere, ebenso ausnehmende Wirkungslinie ist seine forstwirtschaftliche Tätigkeit. Mitten im Ort nennt Tonč den Martinc-Hof/Pri Martincu mit einigen Waldpar zellen sein Eigen. Mit großem Respekt vor dem kulturellen Erbe und künstlerischem Gespür für die Erhaltung der autochthonen Architektur und des Ortsbilds renoviert er derzeit das gesamte Ensemble. Zunächst das Wohnhaus, in dem er ein gemütliches Heim für seine Familie – Part nerin Milena und Sohn Jurij – errichtete wie auch Arbeits räume und Tonstudios. Jetzt ist das Wirtschaftsgebäude an der Reihe. Der Hof, den ihm etliche Gutmeinende abzu reißen rieten, wurde somit zu einer bemerkenswerten Symbiose und Brücke zwischen Althergebrachtem und zeitgemäßer Verwendung. An den Ausläufern der Kočna liegen seine Waldparzellen. Ist der Martinc-Hof sein Ankerpunkt, so ist der Wald bzw. die freie Natur jener Ort, wo Tonč Ruhe findet und aus spannt. Er liebt die Arbeit im Forst, denn so manche seiner künstlerischen Ideen begann hier zu sprießen.
»Bei der Arbeit im Wald erhole ich mich und hole mir neue Ideen und Kräfte für das künftige Wirken.«
