Sonja, Gabriel in Matija Hribar, kmetija pri Točaju
Korte, Železna Kapla/ Trögern, Bad Eisenkappel
»Hribovita območja imajo veliko potenciala!«
Visoko nad Železno Kaplo za korškimi pečmi stoji Točajeva kmetija. Leži na sončnem, južnem bregu in nudi sijajen razgled na korško cerkev. Tukaj, sredi te nepopisno lepe narave sta si svoj dom ustvarila Gabriel in Sonja Hribar s svojima skoraj že odraslima otrokoma Luko in Leno ter najmlajšim sinom Matijo. Točajeva kmetija kraljuje 950 metrov nad morsko gladino in je za korške razmere majhna. »Obdelujemo približno pet hektarjev travnikov in pašnikov ter 42 hektarjev gozda. S tem sem najmanjši kmet v Kortah. Sem pa edini, ki ima še živino. Ko sem kmetijo prevzel od svojih staršev, sem jo preusmeril z govedoreje na ovčjerejo,« se spominja Gabriel. Danes šteje čreda redno od 30 do 50 jezerskih ovc ali očalark. »Število niha, odvisno je od tega, kolikokrat nas obišče medved,« se nasmeji Gabriel. Preusmeritev na ovčjerejo je bila za starše sicer neobičajna, organizacijsko pa je veliko enostavnejša od reje govedi. »Vedel sem, da govedo zame ni prava žival in ovca je bila zame dobra alternativa. Ker sem prej hodil vsak dan v službo v Krivo Vrbo, je bilo pomembno, da kmečki vsakdanjik uredimo tako enostavno kakor le mogoče. Približno pet let je trajalo, da smo se navadili na vse posebnosti, ki jih povzroči taka preusmeritev,« pravi Gabriel. Točajevo kmetijo vodi na ekološki način. Ker so vse površine arondirane okoli hleva, so ovce poleti na pašah in pozimi v hlevu, ki je ohranjen v svoji stari obliki in prilagojen potrebam ovčjereje. Tudi danes je fleksibilnost in preprosta organizacija kmetije zelo pomembna, saj je Gabriel pred nekaj leti ustanovil svoje lastno podjetje na področju informatike in novih medijev. Da kmečkega dela v Kortah ni mogoče primerjati s kmetovanjem v nižinah, vsako leto znova dokazuje napor pri spravljanju sena. Poleti, konec junija do srede julija v času prve košnje, se delo na travnikih kar kopiči. Tedaj prihitijo vsi družinski člani, prijatelji in sorodniki ter poprimejo za grablje – to se skozi vsa leta ni spremenilo. »Ko sem še hodil na gimnazijo, smo imeli motorno kosilnico in vedno sem moral pomagati očetu pri košnji. Jaz sem držal kosilnico, da se ni skotalila navzdol po bregu, oče pa je kosil. Kot mladoletnik sem nato že sam kosil s to kosilnico. To je bil zelo dober trening. V tistem času sem bil nogometaš pri Slovenskem atletskem klubu in predstavljate si lahko, kako dobra je bila moja kondicija!« Kljub vsem težavam Gabriel ni nikoli mislil, da bi opustil kmetijo. »Na to misel nisem nikoli prišel, ker je podoba Kort povezana z obdelavo površin. Že sedaj je veliko bivših pašnikov zaraščenih, ker so kmetje prenehali z živinorejo, in škoda bi bilo, ko bi živeli samo še sredi smrek. Ravno ta razgibanost pokrajine je to, kar nas navdihuje in sprosti. Če bi vse zaraslo z gozdom, bi življenjska kakovost našega kraja takoj izginila,« pravi Gabriel. Tudi zgodovina Kort je zelo zanimiva, saj so do leta 1923 bile dosegljive le z Jezerskega v Sloveniji in šele po polebiscitu leta 1920 so zgradili cesto v Železno Kaplo. Ta povezanost z Jezerskim se v zadnjih letih spet krepi, kar je videti tudi pri obisku korškega žegnanja, ki je vedno na tretjo nedeljo v juliju. Živeti v Kortah pomeni tudi, da se je treba voziti daleč v službe ali v šole. Za vse nakupe in opravke je treba prevoziti nekaj kilometrov skozi korške peči. »Mi smo tega navajeni. Če pomislim, koliko ljudi se zjutraj in zvečer v zastojih vozi skozi velemesta in pri tem vidi le hišo poleg hiše, potem je naša pot vedno tudi užitek, saj je vsenaokrog prelepa narava,« pravi Gabriel. Rad se spomni tudi svojega otroštva, ko sta starša živela od lastne pridelave in od prodaje pitanih bikov. Z ekonomske plati je v primerjavi s tedaj biti danes gorski kmet zelo težko. »Tedaj je moj oče za bika dobil 20.000 šilingov. Živel je od tega, da je redno prodal kakšno žival in s tem sta starša preživljala nas otroke. Danes so ti časi že zdavnaj minili in zelo me čudi, kako slabo vrednotijo kmetijstvo v naši družbi. Prepričan sem, da bi bil dober glas kmetijstva boljši, če bi pridelki bili dražji oz. bi stali toliko, kolikor dejansko stanejo brez podpor. Ko bi družba spet plačala primerno ceno za prehrano, bi se zavedala pomembnosti kmetijstva. Pa tudi kmet bi sebe bolj cenil, če bi za svoje pridelke bil primerno plačan.« Izzive za kmetijstvo vidi Gabriel v zagotovitvi prehrane in živilski varnosti. »Ob intenzivnem kmetovanju v nižinah že nekaj časa opa- žamo, da zemlja nima več te rodovitne zmogljivosti, ki jo je imela nekdaj. Če bomo te površine z optimalnimi pridelovalnimi pogoji izčrpavali še naprej, potem bo morda spet zanimivo pridelovati in kmetovati v območjih, ki nimajo optimalnih pogojev. Mislim, da bodo hribovita območja v takih časih spet pridobila na veljavi in veseli bomo, če bomo tu ohranili kmetijstvo!«
