V ločah ob Baškem jezeru, kjer je Franc Treiber napisal pesem »N’mav čri z izaro«, leži Birtova domačija družine Trießnig. Ded Šimej je bil še Tresnik. Od nekdaj že je bila Birtova hiša središče vaškega življenja, saj je do konca 19. stoletja bila tu gostilna. Tu so se srečavali ljudje. Enako pa je Birtova hiša bila in je kraj omike in kulture, petja in glasbe. Prvič je omenjena leta 1554, verjetno pa je starejša.

Pri Birtu so vselej bili kmetje, pa tudi razni obrtniki in trgovine, na primer mesarije, krojaštvo, so tukaj imeli svoje poslovne prostore, dvajset let pa je tu bila tudi poslovalnica beljaških mlekarn. Njen poslovodja je bil Semi Trießnig. Pomembno vlogo je igral turizem, ki se je ob Baškem jezeru po 2. svetovni vojni močno razvijal. Simon Trießnig pravi, da je prinesel denar, odnesel pa jezik in kulturo.

Najbolj bridki trenutki v večstoletni zgodovini Trießnigove družine so napočili 14. aprila 1942, ko je zaradi slovenstva bila z doma pregnana v taborišča v Nemčiji, v Frauenaurach in Hagenbüchach. Konec vojne so Birtovi dočakali na Mareschevih posestvih v Nižji Avstriji. Nacistični režim je s svojimi domačimi pomagači sklenil totalno ponemčenje dežele in njeno etnično očiščenje. Po vrnitvi domov so pri Birtu morali začeti znova, kajti hiša je bila izpraznjena, v hlevu pa sta stali samo kobila in mršava krava. Z marljivostjo in iznajdljivostjo so si šcasoma opomogli, svoje je prispeval tudi turizem. Imeli so 25 postelj, mama Ani in otroci Mihaela, Veronika, Simon in Kristijan so skrbeli za goste, oče Simon, znan kot Semi, pa je kmetoval in vodil trgovino.

S 17 leti je kmetijo prevzel Simon, ker je oče Semi šel v pokoj. Simon Trießnig je kmetoval ob študiju zgodovine in slavistike na celovški univerzi, kamor se je vpisal po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Študiral je tudi v Ljubljani.

“Kmet ni le varuh narave, temveč ima
tudi nalogo ohranjanja kulturne dediščine”

Na kmetiji z 22 repi živine se je osredotočil na mleko in prašiče. Leta 1994, po pristopu Avstrije k EU, je prodal mlečni kontingent, še naprej pa proizvajal in prodajal mlečne in mesne proizvode kot skuto, ki ji v Ločah in okolici pravijo »špras«, salame, majžlne, klobase, zasako in paštete. Leta 2007 je nehal kmetovati, travnike, razen tistega ob Baškem jezeru, je dal v najem. Nekdanje sobe sta z očetom pregradila v apartmaje, ki jih oddaja.

Simon Trießnig je prepričan, da kmet naj ni le varuh narave, ampak ima tudi nalogo ohranjevanja kulturne dediščine. Prav to pa so pri Birtu zmeraj prakticirali. Že ded Šimej je bil pevec in je pri vaški godbi igral tenorski rog. Oče Semi je bil znan zborovodja, vodil je loški cerkveni zbor in Moški zbor »Baški fantje« Slovenskega prosvetnega društva »Jepa-Baško jezero«. Vaje cerkvenega zbora so bile in so še vedno pri Birtu. V Semijevih avtobiografskih zapisih piše, da je bil leta 1979 v Birtovi dnevni sobi v Ločah ustanovljen oddelek Slovenske glasbene šole, ki je obenem bil prva glasbena šola v občini Bekštanj. Simon se je tukaj učil harmoniko in klarinet.

Pri Birtu hranijo tudi tiskane dragocenosti, ki potrjujejo, da je do konca prve svetovne vojne uradna dvojezičnost na Koroškem bila samoumevna. Takšni dragocenosti sta list deželne uprave Ilirskih provinc in pa Deželni uradni list za vojvodino Koroško iz leta 1855.

S Petrom Svetino je Simon Trießnig izdal ponatis Loške pesmarice »Bukle sa zirkhone in boshie pesmi« iz leta 1825. Po dvesto letih loški cerkveni zbor, ki ga je Simon prevzel s 23 leti, spet poje te pesmi. Vodi pa Simon Trießnig tudi Kvartet »Dobniško jezero«. Samoumevno je dal pobudo in vodil projekt Turističnega zemljevida za trško občino Bekštanj ob Baškem jezeru s slovenskimi ledinskimi in hišnimi imeni. Zemljevid je sad čezmejnega evropskega projekta FLU-LED. V posebno zadovoljstvo pa je publicistu, raziskovalcu, pevcu in kmetu Simonu Trießnigu, da se cerkev v Ločah lahko ponaša s postnim prtom, ki ga je s tematiko vojne v bivši Jugoslaviji oblikoval domačin in akademski slikar Valentin Oman.

Oktober 2020, Loče o Baškem jezeru, Latscbacb ober dem Faaker See 2