Samo Pinter, slavist in zgodovinar, zdaj pa ovčerejec in daleč naokoli priznan strižec ovac živi na
majhni gorski kmetiji pri Herpežniku v Bajtišah v občini Borovlje. Z naravo in ovcami, ki sta jih gojila že
njegova starša Nežika in Wolfgang, je že od mladih nog najtesneje povezan. »Redili smo čredo jezersko-
-solčavskih ovac, ki so jih na Koroškem zaradi zanje tipične črne lise okoli očes skušali nasilno preimenovati
v »ovco očalarko«. Morda so pasmo skušali preimenovati tudi zato, ker je to avtohtona slovenska ovca?
Znano je, da so že nacisti to izvirno, domorodno pasmo skušali iztrebiti in so jo zato križali z drugimi ovcami.
Na srečo to ni uspelo, kakor tudi ne njeno nasilno preimenovanje.
Italijanski fašisti pa so podobno usodo namenili avtohtonima bovški ovci in drežniški kozi.« Samo Pinter bi jezersko-solčavsko čredo rad postopoma zamenjal z bovško ovco, imenovano tudi »trentarka «, ker je mlečna ovca in iz njenega mleka pridelujejo razne mlečne izdelke, na primer znani bovški sir. Jezersko-solčavska ovca ni mlečna ovca, vendar daje mehko dlako oz. volno, zelo primerno za prejo in izdelavo kakovostnih oblačil. To pa ne velja za bovško ovco, ki ima trdo in resasto volno, primerno za preproge in raševino. Obe pasmi sta izvirni, avtohtoni slovenski ovčji pasmi. Obe sta visokogorski ovci, pravšnji za naše kraje, saj jezersko-solčavska ovca izvira z območja Karavank in Savinjskih Alp, bovška ovca pa je doma v Julijcih.
Pred osmimi leti je Samo prevzel kmetijo in se odločil, da bo nadaljeval delo svojih staršev. Pred šestimi leti si
je iz lastnega nagiba samodejno prisvojil znanje striženja ovac in zdaj jeseni ter vigredi, ko je ovce treba
ostriči, uslugo striženja nudi ovčerejcem v Sloveniji, Furlaniji in na Koroškem. Samo Pinter ovce striže po
načinu »bowen«.
Način striženja »bown« ali »sedeče ovce«, poimenovan po legendarnem novozelandskem strižcu Godfreyu
Bownu, so k nam iz Avstralije prinesli francoski poklicni strižci, ki so na povabilo kooperative Longo mai,
ki kmetuje pri Stoparju v Lobniku, na Koroškem strigli ovce. Tudi pri Herpežniku. Pri tem načinu striženja
ovca dobesedno mirno sedi na tleh in strižec jo s pomočjo električnega brivskega noža, to je naddimenzionalen
brivski stroj, v najkrajšem času do golega ostriže. Tu in tam se kakšen mrkač skuša upirati. Če gre vse kot
po maslu, izurjen strižec kot Samo na dan zmore ostriči celo do dvesto ovac, običajno pa okoli sto. Striženje je
zelo naporno delo in tudi volna kar puhti od toplote, tako da je strižec v najkrajšem času ves prepoten.
Za ovce pa je striženje prava uteha in brez njega bi zbolele ali poginile. Z izjemo dveh ali treh pasem ovce
jeseni ali vigredi ne menjavajo dlake. To mora opraviti človek. Brez rednega striženja bi ovci dlaka rasla v nedogled in jo končno zaradi vročine in teže pokončala. Prej so pri nas ovce strigli s škarjami za striženje, s
strižnicami. To striženje, ki mu pravijo tudi solčavski način striženja, je bilo sila težavno in zamudno. Da je
mirovala, so ovci morali najprej zvezati noge, nato so jo položili na vampasto ploskev in strižec ji je lahko snel
dlako. Samo Pinter obvlada tudi to starodavno znanje ročnega striženja s škarjami. Pa še eno razliko med
jezersko-solčavsko in bovško ovco, ki jo zapazi samo strižec, je razkril Samo. Ker ima jezersko-solčavska
ovca fino in mehko dlako, jo je znatno laže ostriči kot pa bovško ovco s trdo in resasto dlako oz. volno.
In kam z volno, tem čudovitim naravnim vlaknom, ki s svojimi lastnostmi daleč prekaša vsa moderna kemična
vlakna? Ker tone iz Nove Zelandije, Avstralije in drugih ovčerejskih držav importirane ovčje volne preplavljajo trg in izpodrivajo domačo volno, je ta nekonkurenčna in njena predelava negospodarska. Zato ta dragocena domača surovina večinoma konča kot odpad, s tem pa izginja tudi staro znanje njene sonaravne predelave.
»Pri striženju, ki je za ovco prava uteha, volna kar puhti od toplote.«
