Na Bistrici pri Šmihelu, tik ob reki Bistrici, ki jo v svojih pesmih opeva domačinka in pesnica Lenčka Kupper in so ji Podjunski muzikanti na menili skladbo, stoji ugledna in znana Poltnikova do mačija. Na njej skupaj s starši Elizabeto in Igorjem gos podari Samo Kraut. Kmalu že je vedel, da bo nekega dne prevzel kmetijo. Brat Igor je zaključil študij astro nomije, sestra Tatjana pa je zaposlena v občinski upravi. Po ljudski šoli v Šmihelu je Samo štiri leta obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu in se nato na kmetijski šoli »Goldbrunnhof« pri Velikovcu izobrazil v kmetij skega strokovnjaka. Na srednji šoli Pitzelstätten pri Celovcu pa je opravil maturo. Kmetija, pravi Samo, je zanj čudovita dodatna naloga in zaposlitev. Svoj kruh pa si služi v podjetju, ki se je osredotočilo na vzdrževanje in čiščenje zasebnih in javnih površin, da ne zarastejo, na primer robnice, ze lenice, železniške tirnice, parki. Delo je zelo odgovorno in zahtevno, pa tudi telesno precej naporno, saj je poleg uporabe kosilnic in druge mehanike treba dostikrat seči tudi po kosi, sekiri in motorni žagi. Podjetje je de javno domala po vsej državi in Samo je doma samo ob koncih tednov. Sicer so pri Poltniku že pred četrt stoletjem nehali z živinorejo in se posvetili vzreji pujskov-pitancev. Pred tremi leti pa so tudi to dejavnost opustili. Dvojna obre menitev, poklic in kmetovanje, zanj skratka ni bila mo žna, zato je Samo po prevzemu dal kmetijo v najem mami Elizabeti, ki je zdaj vodja obrata. Njive, polja in travnike obdelujejo oz. pokosijo drugi kmetje. Sam si je pridržal gozd za pridelavo drv, o čemer pričajo skla dovnice lesa na domačiji. V prodajo gredo trda in mehka drva, seveda pa prednjači bukev. Drva po želji razcepi in nažaga na razne dolžine in jih tudi dostavlja. Prodaja drv zagotavlja del prihodka, ki pa v precejšnji meri gre spet v nabavo orodja in vzdrževanje mehani zacije in strojnega parka, to so cepilnik, žage, prikolice, traktor in drugo. Zelo je vesel, da mu oče in mati po magata na kmetiji. V kolikor dopušča čas, sta z očetom Igorjem v gozdu, kjer je dela vselej dovolj. Del gozda leži v nižinskih pre delih, nekaj ga je pa na obronkih Pece. Predele iglastega gozda, kjer trenutno prednjačita borovec in smreka, macesna je bolj malo, postopoma preoblikujeta v me šanega. Seveda sprememba podobe in sestava gozda ni možna čez noč, je pa potrebna, saj jo narekujejo že občutne podnebne spremembe in vse bolj izzivni vre menski pojavi. Zadnja leta je vse več viharnih in sušnih dni, posledica so med drugim vetrolomi in podrta dre vesa, krepki nalivi in močna deževja povzročajo ze meljske plazove in podore in poškodovane gozdne ceste, na primer na Moženiku, narasla vodovja in poplave pa zapuščajo opustošenje in nepojmljive škode. »To smo bridko doživljali lani poleti. Poleg tega pa se neustavljivo širi lubadar, ki napada in v najkrajšem času uniči cele gozdne površine, cena lesa pa pada in pada,« pravi Samo. Peca in okolica sta tudi območje močne populacije parkljaste divjadi, tudi jelena, ki z objedanjem in lupljenjem po svoje posega v rast gozda. Poltnikova hiša je znana, da je dejavna v splošnem družbenem življenu, najsi je to v kulturi, v fari in ko munalni politiki ali v športu. Oče Igor je stal na vrhu Kilimandžara, najvišje gore afriške celine, z motornim kolesom se je pripeljal na legendarno Rdečo ploščad v Moskvi. Sicer je navdušen kolesar, brata Igorja pa privlačujejo gore in planinstvo. Samo je že od otroških nog vajen nastopov na odru, saj je sodeloval v raznih odrskih skupinah KPD »Šmihel«, v Slovenski glasbeni šoli se je učil diatonično harmoniko, ki jo zavidljivo dobro obvlada, in tudi v komunalni politki ne drži rok navzkriž. Če je možno, pa tudi on rad sede na kolo in se z njim poda na potep po podjunski ravnini.
»Čeprav si služim kruh drugje, je delo na kmetiji zame čudovita dodatna naloga in zaposlitev.«
Als Samo Kraut vor Jahren von seinen Eltern Eli sabeth und Igor Kraut den Hof Poltnik in Feistritz ob Bleiburg/Bistrica pri Pliberku übernahm, war für ihn klar, dass er ihn nur im Nebenerwerb weiterführen wird. Denn hauptberuflich ist Samo Mitarbeiter einer Firma, die bundesweit Land- und Kommunaldienste so wohl im öffentlichen als auch im privaten Bereich anbietet und durchführt. Dazu gehört das Betreuen von Park anlagen, Bahngleisen oder Straßenböschungen. Eine verantwortungsvolle und auch körperlich fordernde Arbeit. Nach vier Jahren am BG für Slowenen holte sich Samo seine landwirtschaftliche Fachbefähigung sowohl an der LFS Goldbrunnhof als auch an der HBLA Pitzelstätten, wo er maturierte. Nach der Übernahme verpachtete Samo den Hof an seine Mutter Elisabeth, die als Betriebsleiterin tätig ist. Mit der Rinderhaltung und Schweinezucht hat man beim Poltnik schon vor Jahren aufgehört. Die Waldflächen dienen zur Gewinnung von Brennholz, das Samo selbst aufarbeitet und verkauft. Dabei hilft ihm Vater Igor, ein begeisterter Bergsteiger und Biker. Der Erlös wird in den Betrieb investiert. Den Wald dominieren Fichten- sowie Föhrenbestände, die schrittweise in Mischwald umgestaltet werden, sowie Buchen. Diese Umwandlung ist insbesondere dem Klimawandel geschuldet, der sich in den letzten Jahren mit all seiner Wucht durch Stürme, Windwürfe, Erdrutsche, Trockenheit und Dürre sowie Überschwemmungen bemerkbar macht. Mischwälder trotzen diesen Herausforderungen stärker als Monokulturen. Über allem aber schwebt das Unheil sterbender Wälder als Folge der ungebremsten Ausbreitung des Borkenkäfers und anderer Waldschädlinge. Auch der Wildverbiss spielt eine beträchtliche Rolle. Samo ist, wie die ganze Familie, stark im örtlichen kul turellen und kommunalpolitischen Geschehen verankert. Er war aktiv in den Theatergruppen des örtlichen slowenischen Kulturvereines tätig, an der Slowenischen Musik schule lernte er auf der diatonischen Harmonika zu spie len, und er ist auch in die Gemeindepolitik eingebunden.
»Mein Brot verdiene ich woanders, die Arbeit am Hof aber ist eine erfüllende Aufgabe und Beschäftigung.«
