Reka pri Šentjakobu v Rožu je razpotegnjena vas in spodaj pri Dravi, v logu, domačini pravijo v Vohu, leži kmetija Vožnik. Tam se z zelišči in zdravilnimi rastlinami ter peko kruha ukvarja Rezi Gröblacher, ki se je semkaj primožila iz Gurčič pri Šentpetru na Vašinjah. Mož Hanzej ji je v veliko oporo. Oba sta že v pokoju.

Hanzej Gröblacher je svojo Rezi spoznal v restavraciji Antonič na Reki, kjer je bila natakarica. Hudomušno meni, da je »sem prišla, ker je Drava nazaj tekla«. Hanzej je zmeraj kmetoval, dodaten zaslužek pa je zagotavljala zaposlitev pri Dravskih elektrarnah (ÖDK), danes Austrian Hydropower. Ko so gradili elektrarno na Bistrici v Rožu, je dobra dva hektarja posesti »voda vzeva«, nekaj manj pa avtocesta. Seveda so za to bili odškodovani. Hanzej je svojčas obiskoval kmetijsko šolo v Tinjah. Dobro se spominja nekaterih sotečajnikov, na primer Nužeja Tolmajerja z Radiš in že pokojnega Tonija Izopa, Lebnovega iz Gorinčič pri Šentjakobu v Rožu.

Pri Vožniku so redili do deset govedi in do štiri prašiče. Ko je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja val turizma pljusknil tudi v zaledja koroških jezer, so pri Vožniku sprejeli izziv in gostom v novi stanovanjski hiši nudili osem postelj in dopust z doma pridelano hrano. Ljudem iz industrijskih središč Nemčije ter Nizozemske, kjer otroci zaradi onesnaženega zraka niso nikdar videli ne polne lune niti zvezd, je dopust v naravnem okolju zelo ugajal. A časi turističnega razcveta so minili, namesto gostov na štirih kolesih danes prihajajo tisti na dvokolesnem osličku-kolesu, ljubitelji Harleyevih motornih koles ter romarji. Mimo Vožnika sta namreč speljani obdravska kolesarska steza in romarska pot, ki vodi v daljno Compostello v Španiji. Seveda so vsi dobrodošli. Turizem in prodaja mleka sta bila in sta še dobrodošel dodaten zaslužek.

“Z možem si srčno želiva, da bi tudi
vnukinje, vnuki in potomci še živeli
v zdravem okolju in naravi”

Rezi in Hanzi imata tri otroke, ki so šli s trebuhom za kruhom po svetu, a se radi vračajo domov. Za kmetovanje pa se nihče od njih ni odločil. Zato sta Rezi in Hanzi po nastopu penzije opustila kmetovanje, vendar je Rezi hotela v penziji »še kaj narediti«, kot sama pravi. Odločila se je za zeliščarstvo. V Hrastovici pri Celovcu je opravila zeliščarski tečaj in ga leta 2008 zaključila s certifikatom za zeliščarsko pedagoginjo. Rezi ne sega po eksotičnih zeliščih. Za tinkture, balzame, maže in kreme, reče jim »žavbe«, ter žganja z vloženimi rastlinami in čajne kompozicije jemlje domača zelišča trpotec, regrat, koprive, ognjič, bezeg, lipov cvet, čemaž in marsikatero drugo travo ali rastlino, ki jo mnogi poznajo le kot plevel. Pripravlja tudi različne marmelade, želeje ter sokove, na primer iz črnic, nabranih v domačih gajih in gozdovih. Mož Hanzej ji pomaga pri nabiranju zelišč in gozdnih jagod in je postal že kar strokovnjak na tem področju. Izdelke, ki so vsi sonaravni, razpečavata na adventnih in božičnih sejmih in tržnicah, precej pa gre med ljudi kar od doma.

Predvsem velja to za kruh, ki ga Rezi peče v stari krušni peči. Ta peč stoji v črni kuhinji v stari hiši, ki je ohranjena z vsem svojim starinskim čarom.

Kot zeliščna pedagoginja nudi Rezi tudi tečaje za spoznavanje zelišč in njihovo predelovanje v zdravilne izdelke. Pri Vožniku seznanja tudi šolarje z naravnim bogastvom, ki dobesedno raste pred domačim pragom in ga je treba samo utrgati. Pregovor, da je Bog za vsako obliko slabega počutja ustvaril rožico ali zelišče, po njenem mnenju drži.

Celih sedemnajst let (do leta 2012) je bila kmetijska izobraževalna referentka za občino Šentjakob in je v tem svojstvu prirejala tečaje in študijska potovanja po Avstriji in Sloveniji. Ponudba je naletela na zelo dober odmev in še danes jo marsikdo vpraša, kdaj bo spet pripravila kakšno izobraževalno potovanje. Leta 2013 je prejela priznanje Koroške kmetijske zbornice.

Z možem si srčno želiva, da bi tudi vnukinje in vnuki in potomci še živeli v zdravem okolju in naravi.

Februar 2020, Reka pri Šentjakobu v Rožu, Mublbach St.Jakob im Rosental 2