Peter Janežič kmetija pri Janežiču; Leše, Šentjakob v Rožu/Lessach, St. Jakob i. R.

»Biti zadovoljen in živeti uravnovešeno življenje – to je moj cilj!«

V Lešah pri Šentjakobu v Rožu leži Janežičeva kmetija, kjer je pred nekaj leti vzel v roke vajeti Peter Janežič. »Starša sta me naučila, da je uspeh kmetijstva vedno v zaključenih produkcijskih ciklih. Že pred 20-imi leti sta kmetijo preusmerila v ekološko proizvodnjo in s tem smo bili prva ekološka kmetija v naši občini,« pripoveduje Peter, ki danes obdeluje več kot 44 hektarjev kmetijske zemlje in nad 34 hektarjev gozda. Pri Janežiču se ukvarjajo z rejo krav dojilj, poljedelstvom, neposredno prodajo od doma in z gozdarstvom. Doma pridelajo lastno krušno žito, ki ga Petrova mama Krista uporablja za peko kruha. Poleg žit pridelujejo tudi lan in riček, iz katerih stiskajo jedilna olja. Važna panoga na kmetiji je žetev, ki jo Peter kot uslugo ponuja z lastnim kombajnom. S tem je mladi kmet kmetijo postavil na več ekonomskih stebrov, ki so baza uspešnega kmetovanja. Že kot otrok je za Petra bilo jasno, da bo domačo kmetijo nekoč prevzel. Žal se je to zgodilo zelo nepričakovano zgodaj po hudem družinskem usodnem udarcu. Oče Franci se je pri delu v gozdu tragično ponesrečil in Janežičeva družina je stopila tesno skupaj. V tem času se je tudi Peter dokončno odločil za življenje na kmetiji. Opustil je svojo službo kot strojni ključavničar in se posvetil delu na kmetiji in žetvi s kombajnom. »Vedno sem bil zelo povezan z našim domom in v največje veselje mi je delo zunaj v naravi in s stroji. Zdaj, ko sem po očetovi smrti sam gospodar pri Janežiču, sem spoznal, kakšno odgovornost imamo kmetje. Vedno smo soočeni z izzivom, da naše domačije ohranimo in razvijamo naprej, to vidimo kot dolžnost in odgovornost. Temu moramo vedno znova zadostiti,« pravi Peter, ki je doraščal s štirimi brati. Povezanost med njimi in pomoč ter podpora mame Kriste je važna opora pri izzivih, ki se stavljajo mlademu kmetu. V poletnih mesecih, tja do konec oktobra, je sezona žetve in tedaj Peter veliko časa preživi na kombajnu. Ko pripoveduje o novi tehniki kombajnov in kako natančno lahko dela, se mu izriše nasmeh v obrazu. »Uživam na kombajnu in moj cilj je vedno zadovljen gospodar, kateremu sem opravil dobro uslugo. Najlepše je, kadar sva oba – lastnik in jaz – zadovoljna z rezultatom,« pripoveduje Peter. Danes je kombajn zelo avtomatiziran stroj, ki ga je možno krmiliti tudi preko aplikacij na mobilnem telefonu. Čas žetve pa je pravzaprav tudi čas, ko se delo na domači kmetiji kopiči in ga je prav tako treba opraviti. Zaradi tega zaenkrat na Janežičevi kmetiji pomaga tudi civilnik, ki ga posreduje kmetijska zbornica družinam v stiski. Veliko časa preživi Peter z delom v gozdu v Karavankah. Lubadar tam povzroča veliko škode. »Pri delu v gozdu se vedno počutim povezanega z generacijami, tukaj nam narava prikazuje preteklost in prihodnost hkrati. Ker se je v gozdu ponesrečil moj oče, je to zame poseben prostor. Večkrat grem v gozd, da se ga spomnim in premislim, kaj bi mi svetoval,« razmišljujoče pripoveduje Peter. Za mladega kmeta je življenje na kmetiji nekaj zelo lepega, čeprav ni več avtomatično povezano z ekonomsko varnostjo. »Kmet mora danes biti aktiven na več različnih ravneh. Polega dobrega kmetovanja je treba biti ekonomist. Časi za kmetije so težki in dobro je treba preveriti, katera investicija se bo obrestovala, če se bo sploh. V našem primeru je dobro, da smo aktivni v različnih panogah, tako nas krize v enem sektorju ne spravijo tako hitro s tira.« Peter je prepričan, da za mlade danes v kmetijstvu ni enostavno. Kot kmet se odrečeš socialni varnosti, ki jo ponuja služba in seveda tudi rednemu dohodku s štirinajstimi plačami. »Prepričan sem, da je to glavni vzrok, zakaj se mnogi odločijo za stranske kmetije. Tako so dohodki zagotovljeni in kmetija se kljub temu lahko ohrani. Sam si take dvojne obremenitve ne morem predstavljati. Vem pa, da mora kmetija biti dovolj donosna, da krije tudi investicije. V prihodnje se bo šele izkazalo, ali nam to
uspeva.« Najvažnejše se mu na kmetijah zdi ohranjanje življenjske kakovosti, saj je današnji kmetijski vsakdanjik natrpan z delom. Ker je delovna sila predraga in so cene za kmetijske proizvode prenizke, mora večino dela opraviti kmet sam. »Za prihodnje si želim živeti v balansi. Kmetija
naj bi vedno bila tudi prostor, ki me navdušuje in napolni z energijo. Upam, da bom našel to ravnovesje med kmetovanjem in sprostitvijo. Tako bom lahko ostal zadovoljen, in to je poleg lastne družine vse, kar si želim,« se nasmeji Peter.

Scroll to Top