Med Črnim gradom in Velikovcem in nad zajezeno Dravo leži vasica Klopče s Pušnikovo kmetijo. Pogled na venec Karavank s Peco, Ojstro, Topico
in Obirjem in ravninsko Podjuno je zares lep. Tam je doma Paul Buch, navdušen čebelar, upokojeni kmet in strasten bralec knjig odnosno vsega, kar količkaj diši po tiskarski črnini.

Pod košatim kostanjem, ki se že zlati v jesenskih barvah, in na velikem dvorišču stojijo, razporejeni na podstavkih, različno veliki čebeljni sodi ali panji in oznanjajo gostu, da je vstopil v svet čebelarja. Nasmejanega obraza popelje Paul svoje goste v kuhinjo, kjer so vsepovsod naravnane knjige in časopisi. »Sem pravi knjižnji molj in če me knjiga prevzame, je ne dam prej iz rok, dokler je nisem prebral. Kar marsikatera noč mine ob knjigi.« Brat
Jurij, župnik v Šentjakobu v Rožu, mu je prinesel knjigo »Sive čebele« Andreje Kurhove. Spet ena noč ob branju.

Odkar je upokojen, ima Paul Buch dovolj časa za branje in predvsem za čebele. Prej je bil kmet. Zaključil je kmetijsko šolo v bližnjem Goldbrunnhofu in prevzel kmetijo, kjer je redil do 45 repov. Pri Pušniku so svojčas imeli tudi konje, skratka, to je bila trdna in ugledna ter narodno zavedna kmetija. Paul je doraščal s sestrami Mici, Angelo in Malči ter z brati Hanzejem, Jurijem in Vinkom. Je oče hčerk Marice in Lucije. V mlajših letih je tudi veliko planinaril, prepeva pa v zboru PD »Lipa«. Ko je šel v penzijo, je naredil oster rez in tako rekoč od danes na jutri nehal kmetovati. Živino je prodal, kmetijske površine pa dal v najem. Vedel je, da so na obzorju ali za njim še stvari, ki bi jih rad videl, spoznal ali opravljal. Nekateri temu pravijo iskanje življenjskega smisla.

Eno od področij, ki ga je zanimalo, je bilo čebelarstvo. Njegov že pokojni brat Hanzej je bil čebelar in Paul mu je za ceno pikov dostikrat pomagal pri usajanju rojev.

“»Z marsikaterim pikom sem plačal čebelarsko šolo,
a čebelarjenje je strast,
da ne rečem ljubezen.”

To so bili prvi koraki v svet čebel, o katerih je svoječasni skočidolski župnik Janez Sumper v svoji knjižici Slovenski Bučelarček, priročniku za »bučelorejo« (leta 1871 založila družba sv. Mohora v Celovcu) zapisal, da tudi »sedanjim prebivalcem slovenske domovine verže reja teh marljivih živalic marsikaj dobička in jim napravlja dokaj nedolžnega veselja«.

Po bratovi smrti leta 2007 je Paul dobil tri njegove panje. Paul je čebelarski samouk. V glavnem se je izobraževal po spletu in pridobljeno znanje dopolnjeval z izkušnjami, nabranimi pri rajnem bratu in tudi pri nekaterih čebelarskih kolegih. »Kot vsak začetnik sem tudi jaz plačal šolo,« pravi, a kaže, da jo je zaključil z odliko. Število sodov in rodov se je namnožilo in danes ima okoli tri ducate nakladalnih panjev ali sodov, ki jim pravijo
tudi magacinarji.

Pavel Buch je borec za kranjsko sivko (Apis mellifera carnica), našo izvirno, se pravi domorodno vrsto. Da bi jo ohranil, vzreja tudi njene matice ali kraljice. Po želji pa jih tudi oddaja drugim čebelarjem.

Po koroškem deželnem zakonu je samo Apis mellifera carnica priznana in dopuščena za čebelarjenje. Nekateri glavnopoklicni čebelarji v Labotski dolini pa se na to požvižgajo in redijo hibridno čebelo buckfast, ki je mešanica raznih čebeljih vrst in ogroža čistokrvno avtohtono kranjsko sivko. Območje buckfastovke sega v okolico Velikovca, zaradi tega vozi Paul Buch svoje matice na plemenilno postajo v Kočno pod Jezerskim vrhom.
Paša za čebele je na Dračju, Djekšah, na območje mesta Velikovec v bližnji Ricinji, dosti paše pa najdejo tudi okoli Pušnikove kmetije. Nego in skrb mu čebele, »te marljive živalce«, vračajo s strdjo, ki jo rad podarja prijateljem in znancem, nekaj pa jo proda. Čebelarstvo, tako Paul Buch, »je strast, da ne rečem ljubezen«.