Kozlova domačija leži blizu Vesel in Šentprimoža na Lazah, ki so del Spodnjih Vinar. Tam se pokrajina
nagne proti Dravi, od juga pozdravljata Stara gora in Obir, na zahodu pa Šentvid v Podjuni ter dolgi hrbet
Kiclja. Z ene strani obširna polja, z druge pa gozd. V tej navidezni idili, ki ne da takoj slutiti, kako močne
sledove je v vsakem oziru, tudi narodnostnem in kulturnem, zapustil turizem, je Marco doraščal s sestro Moniko,
bratom Marcelom in staršema Mirkom in Manuelo ter bico Margareto.
V bližnjem Šentprimožu je obiskoval dvojezično ljudsko šolo, nato tri leta Slovensko gimnazijo. Ker je že od
mladih nog rad delal na kmetiji, predvsem pokojni stric Štefan je bil velik zgled, je prestopil na Kmetijsko šolo v
Velikovcu in na Višji kmetijski strokovni šoli Pitzelstätten pri Celovcu opravil maturo. Zdaj je zaposlen v zadružnem kmetijsko-prodajnem oddelku.
Od oktobra 2020 vodi Kozlovo kmetijo, ki jo je do svoje prerane smrti upravljal stric Štefan. Od njega je prevzel
trop ovac pasem jura in gorskih ovac. Zaradi trenutnih omejenih prostorskih okoliščin je čreda deljena na dva
tropa, v enem so plemenske ovce in biceji, to so jagnjeta, v drugem pa stare in enoletne, neobrejane ovce. Zato
načrtuje gradnjo novega hleva. Od vigredi do pozne jeseni so ovce na paši, pozimi pa so v odprtem hlevu, krmi
pa jih s senom in seneno silažo, žitne izdelke pa dokupuje. Marco Hobel, ki je včlanjen v Koroško zvezo rejcev ovac
in koz, se težiščno posveča vzreji jagnjet, ki jih pri 40 kilogramih žive teže in namenjene za zakol prodaja podjetju
v Šentandražu v Labotski dolini.
V prihodnje pa bi rad z bratom Marcelom, ki se uči za mesarja in s katerim že uspešno sodeluje, doma zgradil
klavnico in prodajalno oplemenitene ovčetine. Od ovčje slanine do klobas, od zarebrnic do »stejkov« naj bi segal
lok ponudbe. Ta nedvomno pogumen in tvegan korak lajšajo na eni strani rastoče zanimanje za kakovostno in
izvirno domače meso, na drugi strani pa veselje do preizkušanja, izziv iskanja in oblikovanja novih receptov ter
mesnih izdelkov.
Na seznamu načrtov sta poleg novega hleva in lastne klavnice ter prodajalne tudi preusmeritev na biološko
kmetovanje in razširitev in popestritev črede morda z drugo pasmo. Načrti so že precej dozoreli in seveda
dobro premišljeni, kar tudi pomeni, da se Marco noče spuščati v nevarno vodovje neobvladljivih tveganj.
Obrat naj ostane pregleden, zmeraj več in več ni Marcova podjetniška filozofija. Lepo korak za korakom, preudarno, s pametjo, je njegovo geslo, saj tudi Rim ni bil zgrajen v par dneh. Pri vsem tem je kakovost tako pri
reji kot tudi pri predelavi mesa merilo vsega dela in truda. Poleg tega pa mora ob vsem delu ostati zadosti
časa za samega sebe, za umirjanje in razvedrilo, za kulturo in občinsko politiko ter za nadaljnje izobraževanje.
Za Marca je pomembno, da »me kmetovanje veseli, da nisem suženj obrata«.
Že doslejšnja Marcova pot ni bila običajna. Marco na primer obvlada štiri jezike: znakovni jezik, slovenščino,
nemščino in angleščino. Oče Mirko in mama Manuela ter sestra Monika so gluhi. Marco in brat Marcel pa ne. Zato je bil znakovni jezik tudi ožji družinski jezik, slovenščina pa jezik bice Margarete, sorodnikov in okolice. Nemščine se je naučil v ljudski šoli. Ker je oče Mirko povezan v svetovni mreži gluhih, je Marcu tudi angleščina zelo blizu. Oče Mirko je mizarski mojster, med drugim je za Rudija Benetika napravil številne slikovne okvire.
Petje in sploh kultura Marcu veliko pomenita. Pel je v mladinskem zboru»Danica«, zdaj poje v MoPZ»Vinko Poljanec « v Škocjanu in je član skupine»Junge Jauntaler Schuhplattler« in ribič. Je član mladine KIS in ker ravna po načelu, da je treba prijeti za delo, ne pa jamrati, je na lanskih občinskozborskih volitvah bil glavni kandidat Gospodarske liste Škocijan. Dosegla je tri mandate.
»Obrat naj ostane pregleden. Zmeraj več in več ni moja podjetniška filozofija«
