Maja Baumgartner, trenutno na porodniškem dopustu, je poklicno strokovna pisarniška sodelavka.
Živi in gospodari pri Ramovžu na Gori pri Rožeku s partnerjem Tonijem, ki je po poklicu tesar,
z njima pa je še hčerkica Lea. Da Toni mojstrsko obvlada gradnjo z lesom, se vidi že na zunanjosti stanovanjske
hiše, ki jo je okusno obnovil. Maja je doraščala pri Ibovniku na Bistrici pri Šentjakobu v Rožu, kjer starša Magdi
in Franc Baumgartner uspešno vodita ekološko kmetijo in trgovino domačih izdelkov. Osnovno in
glavno šolo je obiskovala v Šentjakobu v Rožu, nato je v Celovcu zaključila svojo poklicno izobrazbo.
Odkar se Maja zaveda, so jo že zmeraj privlačili konji. Dobro se še spominja sprehodov z »omo Tildo«. Skoraj
zmeraj ju je pot vodila mimo pašnikov, kjer so se pasli konji. Z osmimi leti je dobila ponija Winnetouja, na katerem se je naučila jahati in je na njegovem hrbtu odkrivala bližnjo in daljno okolico. S petnajstimi leti je
postala lastnica haflinške kobile, ki zdaj svoj »penzion« uživa pri njej na Gori. To kobilo je ujahala, jo naučila
kmečkih del in z njo opravila tudi izpit za kočijažinjo. »Če bi hotela, bi lahko po Dunaju vozila fiaker,« pravi
ponosno in z nasmehom, navsezadnje ta izpit ni nekaj vsakdanjega. Tečaj je trajal dober mesec in seveda je
izpit za kočijažinjo opravila z odliko. Kobila Nina je bila početnica črede in uspešne reje haflingerjev pri Ibovniku.
Pred sedmimi leti je Maja, ki je članica Koroške konjerejske zveze, začela haflingerje menjavati z noriki,
ki so prav tako hladnokrvni. Noriki so močnejši in višji, njihova značilnost pa je tudi pestra in različna barvitost
oz. obarvanost, kar se odraža v različnih barvah in barvnih odtenkih dlake. Pri norikih poznamo kot
vran črne osebke, tako imenovane vrance (Rappen), sirce (Mohrkopf), lisjake (Fuchs), pegavce (Tiger), liske
(Schecke), rjavce (Braune), pa tudi osebke z dvema barvama, na primer črno-bele ali s tremi barvami:
rjavo-črno-bele.
In prav ta barvna raznolikost je bila vzrok, da se je Maja odločila za norike, in sicer za lisaste (liske). Pri
haflingerjih te barvne pestrosti ni. Vsi so svetlo- ali temnorjavi s svetlorumeno grivo.
Maja poudarja, da barva ničesar ne izpove o značaju posameznega konja, a za ljubitelje je izredno pomembna
in zato seveda igra vlogo pri prodajni ceni. Čim bolj izrazito ali posebno je konj obarvan, tem boljšo
ceno je mogoče iztržiti. Toda navsezadnje ne gre za denar, temveč za ljubezen do teh krasnih živali.
Eden od Ramovževih konj je lisasta kobila Mirabella. Je velika in močna, hkrati pa krotka ko ovca, kar pokaže
pri stiku z devetmesečno Leo, ob katero se nežno obregne. Kobila je ujahana, z njo Maja opravlja različna
kmečka dela in z njo vozi tudi kočijo. Kot rečeno, velikost te kobile zelo začudi, je pa posledica
trenda in rejskih načrtov, vzrediti čim močnejše in visoke konje. »Zdaj pa opažamo preobrat in se vračamo
k lažjim in običajno visokim konjem,« pravi Maja. Vzrokov za ta preobrat je verjetno več, kajti težji in višji
konji porabijo več krme in mnogim ljubiteljem in lastnikom so ljubši manjši in lažji konji.
Pri Ramovžu se konjem godi zelo dobro. Krmijo jih z domačim senom, ki ga »pridelamo pri starših«. V bistvu
so konji celo leto na prostem oz. na paši. Čez poletje so vse do oktobra na planini pod Jepo, kar je za njihovo
počutje seveda najboljše, pozimi pa imajo doma na razpolago odprt hlev. Sploh so svež zrak in gibanje ter
sprostitev v naravi za konje, ki so izvorno stepske in bežne živali, zelo važni in potrebni.
Maja ima trenutno šest konj, od tega dve kobili za rejo, staro haflinško kobilo Nino, ki tu uživa svoj penzion,
eno za vožnjo s kočijo ter mlado žrebico. Vsi konji, razen žrebeta, so seveda ujahani. Žrebeta prodaja. Maja rejske
dejavnosti noče razširiti, zato je in bo ostala le ljubiteljska dejavnost.
»Barva ničesar ne izpove o značaju posameznega konja.«
