Leni živi skupaj z najmlajšim sinom Markom in nje- govo družino na Lebnovi kmetiji v Gorinčičah pri Šentjakobu v Rožu.
Vsega skupaj imajo sedemnajst hektarjev zemlje – goz- dove, travnike in polja. Lebnovi se ukvarjajo z več stvarmi: imajo krave dojilje, nekaj prašičev in kur ter konje.
Danes se s kmetijstvom ukvarja predvsem sin Marko. Prej pa je kmetijo v glavnem vodila Leni, saj je bil njen medtem že rajni mož Toni zaposlen pri avstrijskih železnicah. Ker pa je imel tam izmensko delo, je lahko delo na kmetiji povezal s službo.
Ko se pogovarjamo o razvoju kmetije, Leni pomisli na stare čase in omeni, da so se stvari precej spremenile, odkar se je primožila na Lebnovo kmetijo. S taščo je molzla krave na roko in tudi zunaj na travnikih in poljih je bilo še veliko dela, ki ga tedaj še niso opravljali stroji.
»Tega si dandanes človek ne more več predstavljati, če tega ni sam doživel!« je prepričana in se hkrati sprašuje, kako je bilo mogoče, da so vendarle vse postorili in zmogli. S štirimi otroki ni bilo vedno lahko.
»Pravzaprav je bilo tedaj delo na prvem mestu, otroci pa so morali počakati,« omeni Leni, ki se ji to zdi danes škoda, čeprav takrat ni vedela, kako bi lahko ravnala drugače.
Življenje pri Lebnovih je bilo vedno razgibano, saj se je na kmetiji stalno kaj spreminjalo. V teku časa je bilo treba obnoviti in dvigniti stanovanjsko hišo – stara je že nad štiristo let –, ker se je družina večala. Poleg hiše pa sta z možem v tistem času še marsikaj preuredila v hlevu in okoli hiše, tako da gre danes delo veliko lažje od rok.
Dolgo tradicijo ima pri Lebnu tudi peka kruha. Leni ga speče enkrat na teden, in na to so se ljudje navadili in redno prihajajo ponj. Sicer pa Leni nima določenega dne za peko – peče tedaj, kadar se ji da, saj ne želi biti pod pritiskom drugih.
Na vprašanje, kako gleda na današnjo družbo, pravi, da marsičesa ne razume. Hudo se ji zdi, da družba premalo ceni kmečke pridelke. Poleg tega zelo obžaluje, da danes mali kmetje ne morejo preživeti brez stranskega dohodka. Dejstvo, da se na kmetiji lahko posvetiš stva- rem, ki te zanimajo, in si lahko včasih med delom vzameš tudi čas zase, pa je zanjo največja ugodnost v tem po- klicu. Ne more si predstavljati, da bi živela na kmetiji, kjer bi bilo samo delo in časovni pritisk in ne bi bilo časa za nobeno drugo stvar. Obžaluje, da pa na velikih kmetijah gre razvoj prav v to smer. Meni, da bi morala biti pove- zanost z naravo bolj v ospredju.
»Vedno mi je kdo pomagal, nikoli nisem bila sama!«
