Karli Krautzer, kmetija pri Kraucarju
Šentpeter pri Šentjakobu v Rožu/St. Peter bei St. Jakob i. R.
»Delo v naravi mi prevetri možgane!«
V Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu stoji kmetija družine Krautzer. Vodja kmetije Karli Krautzer je znan kot vnet predsednik domačega društva »Rož«. Dušo si najraje odpočije pri petju, ki je zanj pravi balzam. V Št. Jakobski fari vodi cerkveni zbor in zelo ga razveseli, kadar pevke in pevci s svojim petjem znajo pričarati posebno vzdušje. »Petje me že vse življenje fascinira. To je dar, ki ga lahko uživaš vse življenje, dokler glasilke to dopuščajo. Vse drugo moraš morda zaradi starosti ali drugih bolehanj opustiti, zapoješ si pa lahko vedno,« je mnenja Karli. Doma na Kravcarjevi domačiji si je uredil udobno kmetijo. Osredotočil jo je na krave dojilje pasme visokogorskega škotskega goveda. Sredi 1990-ih let je pri Krautzerjevih zaradi tehničnega defekta pogorel stari hlev. »To me je postavilo pred nova dejstva in moral sem razmisliti, kako naprej. Tedaj so že gradili hleve s prosto rejo in ponekod so jih gradili tudi z okroglim lesom. Ta način gradnje me je zelo zanimal, predvsem zato, ker sem videl možnost, da uporabim lasten les,« pripoveduje Karli. Informiral se je po raznih predelih Avstrije, kako je treba take hleve graditi, in se nato lotil realizacije. Pri tem mu je prišlo prav, da je po poklicu zidar. Po lastnih načrtih si je zgradil hlev, ki omogoča zelo enostavno rejo živali. S pregradnjo hleva je Karli maksimalno poenostavil krmljenje krav in telet, hlev pa je zgrajen tako, da ga je mogoče zelo hitro prilagoditi potrebam črede. Zgrajen je tako preprosto, da bi se ga dalo koristiti tudi za druge namene. »Po pregradnji sem se odločil za škotsko govedo. Prej smo imeli simentalke, meni pa je bila tedaj ta nova pasma zelo všeč. To je zelo mirna žival, raste zelo počasi in meso je prava delikatesa. Preden kakšno žival zakoljemo, jo dve leti redimo, šele potem je dorasla in primerna za zakol. Ta način kmetijstva si lahko privoščimo, ker prihodki iz kmetije niso naši glavni. Kmetija pa nam daje vse dobrote, ki jih potrebujemo za dobro počutje.« Karli je kmetijo prevzel od svojih staršev Karla in Terezije. Že kot otrok je vedel, da bo nekoč prevzel kmetijo. Čeprav dela v drugih poklicih – poleti kot zidar in pozimi kot strojnik krožne žičnice na Osojščici – mu je kmetijstvo najbolj pri srcu. »Zelo rad sem v naravi in zelo rad delam. Meni kmetija ne povzroča stresa, to je zame telesna in duševna izravnava z vsem ostalim delom, ki ga opravljam. Narava sama je čudež, ki vsako leto nekaj novega obrodi. Na primer naš sadovnjak. Bil je v korist že več generacijam in vsaka, z mano vred, ga je ohranjala, negovala, zamenjala stara drevesa z novimi in kot prej moje prednike nas še danes razveseljuje s pomladnim cvetjem. Pozno poleti in jeseni se pa veselimo sadežev. A ni lepo, ko stopiš v sadovnjak in si utrgaš sveže jabolko?« O tem, da bi kmetijo dal v najem in se koncentriral na druge poklice, Karli ni nikoli razmišljal. Verjetno zaradi tega, ker delo na kmetiji in dobrote, ki jih kmetija daruje, preveč ceni. Predvsem pa ceni delo z živalmi. »Kadar delaš z govedom in tudi z drugimi živalmi, moraš biti umirjen, sicer žival takoj čuti stres in je delo z njo težje. Zaradi tega me to delo tudi umirja in navdihuje. V resnici si tukaj spočijem živce,« pravi Karli. Glavne težave v kmetijstvu vidi Karli predvsem v tem, da se vse veča in ni več razumevanja za pravo mero. Zaskrbljen opazuje, kako prihajajo v Rož kmetje iz Dravske doline, oddaljene čez 50 kilometrov, da bi vzele kmetijske površine v najem. Sprašuje se, kako se take dolge poti za kmete še splačajo? Ali je to še kmetijstvo? Vprašanje je, kako dolgo bo ta način obratovanja še deloval in škoda se mu zdi, da ob tem domače kmetije izginjajo. Za Karlija je kmetija izredno pomembna tudi v smislu samoprehrane. Kar je že vedno veljalo na kmetih, da si sam pridelaš vse, kar potrebuješ za preživetje, velja za Kravcarjevo kmetijo tudi danes. »Vedno vem, da je naša kmetija dovolj velika, da nam daje jesti in da ne bomo nikoli lačni. Tudi velikost je taka, da jo bomo vedno lahko obdelovali sami. In že samo v teh dejstvih se skriva velik del moje življenjske kvalitete. Ob vsem tem pa še kašna lepa domača pesem in že je dan lepši, že se srce nasmeji,« zaključi Karli.
