Hanzi Valentinitsch
kmetija pri Košarju
Gora, Bilčovs /Rupertiberg, Ludmannsdorf
»Kmet, ki se sam prehranjuje, je danes že posebnost!«
Pod cerkvijo sv. Lucije na Gori pri Bilčovsu stoji Košarjeva domačija Hanzija Valentintischa. Stara Košarjeva kmečka hiša ima dolgo tradicijo in njeni temelji so ohranjeni iz prejšnjih stoletij. Posesbnost zgodovine hiše pa je, da je do 18. stoletja bil tukaj samostan, ki so ga kasneje ukinili. Pred tremi generacijami so domačijo kupili Hanzijevi predniki. Dolga leta je Košarjeva domačija slovela tudi kot gostilna, ki jo je odprl Hanzijev dedej, za njim pa sta jo vodila Hanzijeva starša. Sam je gostinstvo kmalu opustil in se poleg kmetovanja zaposlil kot voznik tovornjakov. Njegova strast pa je vedno ostala kmetovanje. Do leta 2009 je kmetija bila osredotočena na pridelavo mleka, potem pa jo je Hanzi preusmeril na krave dojilje. »Prej je bilo veliko bolj delovno intenzivno. Zjutraj sem pomolzel krave, nato šel v službo in zvečer, čim sem prišel domov, sem spet šel v hlev molst. Dokler je živela moja mama Fini, mi je lahko veliko dela – predvsem v hlevu – odvzela,« se spominja Hanzi. Namesto da bi mlado govedo prodajal za nadaljnje pitanje, jih sam spita do konca in jih potem zakolje pri bližnjem kmetu. »Že trideset let tako delam. Doslej smo še vedno prodali vse kot sveže goveje meso in smo s tem zelo uspešni. Na ta način največ iztržim, zakaj bi torej prodal drugim živo žival?« Hanzi obdeluje vsega skupaj dvanajst hektarjev obdelovalne površine in 18 hektarjev gozda. To ni malo in poleg službe je več kot 30 let vlagal ves prosti čas v delo na kmetiji. Ko so se drugi peljali na morje, je Hanzi spravljal seno in se posvečal kmečkemu vsakdanjiku. Nikoli pa ni želel površine dati v najem, da bi se razbremenil. »Zelo rad delam v naravi in občudujem, kako nas narava vsako leto na novo obdari z dobrotami. Z delom sem zrasel in nikoli mi ni bilo naporno, zato sem ponosen na vse, kar imamo! Že zaradi tega sem prepričan, da je razlika, če svoje površine obdeluješ sam ali to delo opravlja kdo drug. Na lastni zemlji delaš drugače,« je prepričan Hanzi. Danes je Hanzi že v pokoju in uživa, da ima za vse dovolj časa. Prej je bil dan veliko bolj natrpan in marsikatero delo je moralo počakati. »Sedaj je dejansko tako, da bom zelo srečen, če bo tako ostalo. Vsakdanjik mi naredi živahnega še moj sin Alessandro. Povsod je z mano in tako že od mladih nog raste s kmetijo in njenimi izzivi.« Zelo ga veseli, da se pri Košarju veliko pridela doma. Tako je pred hišo velik kmečki zelenjavni vrt in vsako leto nasadijo zelje, krompir in drugo zelenjavo na njivah blizu hiše. Tudi stari sadovnjak je Hanzi ohranil, čeprav danes porabijo veliko manj sadja kakor nekoč. »Ker je bila pri nas gostilna, je sadovnjak bil zelo pomemben. Ljudje so tedaj pili mošt in za pridelavo tega je bilo potrebno veliko sadja. Tudi žganja se je veliko več pilo kot danes, pa tudi zakoni so se spremenili in pri žganjekuhi imaš precej več ovir kot nekoč.« Skozi vsa leta, kar Hanzi kmetuje, se je na Gori in v njeni okolici veliko spremenilo. Pravi, da je prej imela še skoraj vsaka hiša kakšno žival in vsak se je skušal v čim večji meri sam prehranjevati. Danes tega ni več. Ne Na Gori in tudi drugje ne več. »Na Gori smo še trije kmetje. Žal se je družba tako spremenila, da je vse na izbiro v trgovinah in supermarktih. Mislim, da se ljudje pristnih okusov zelenjave in sadja sploh ne spominjajo več oz. da jih morda niti ne poznajo. Zame je razkošje, ko ugriznem v domače jabolko ali ko pojem našo domačo solato. Ne vem, če je dejansko najboljša pot v tem, da tako množično opuščamo domače vrtove,« razmišlja Hanzi. Prepričan je, da se bo družbeno življenje še enkrat obrnilo. »Zgodovina nas uči in od nekdanjih visokih kultur vemo, da večno življenje v izobilju ni mogoče. Preveč izkoriščamo naravo in premalo smo hvaležni za to, kako dobro se nam godi. Zdi se mi, da je naša družba razvajena in ne zna ceniti preprostih dobrot. Mislim, da bo prišel dan, ko bo vsak vesel, če si bo lahko uredil svoj vrt in si tam sam kaj pridelal. Vprašanje je le, če bo to znal.« Za prihodnost si Hanzi želi velik koš zdravja in da bi čimdlje lahko užival življenje, kakor ga uživa sedaj. »Skupaj s prijateljico Andreo in Alessandrom smo si uredili lepo na kmetiji. Pomagamo si, kjer le gre, in če bo zdravje dopustilo, bo še dolgo tako.
