Na urejeni domačiji s samozavestnim napisom »Kmetijstvo Kučej« v Strpni vasi je tekla zibel Hanzeju Bricmanu. Starši, mama Marjeta in atej Anza ter teta Mica so bili navdušeni čebelarji in Hanzej je povsem samoumevno vraščal v čudoviti svet čebel in se napajal z znanjem o čebelarstvu. Imeli so deset panjev čebel, seveda le kranjsko sivko, strdi so pridelali za domače potrebe, sicer pa so naloge bile jasno določene. Teta Mica je »imela denar in strd, atej je pa vsajal roje«.

Po štirih letih Slovenske gimnazije se je Hanzej Bricman izučil za mizarja, danes je vodja tehničnega oddelka. Ko se je pri 24 letih poročil, se je čebelarjenja lotil bolj resno, saj mu je mama za doto dala svoje 4 panje.

Z ženo Moniko, ki je že dolgo tudi enakovredna čebelarska družica, sta si kar čez cesto postavila dom, kjer strd, vosek in druge čebelje izdelke predelujeta v propolis, sveče, maže in kreme ali pa jih s strdjo plemenitita v izbrane likerje in napitke, celo sekt.

Iz leta v leto je raslo število panjev, čebel in pa matic (kraljic), pa tudi delo. Danes imata Hanzej in Monika 40 panjev, na pašo pa jih vozita v Šmarjeto, kjer raste tudi pravi kostanj, na Bistrico, v Lukovico, Libuče in Globasnico. Kmetje jima sami od sebe ponujajo paše za čebele. »A ne boš prpelov bečiev?« ga sprašujejo.

Paše so na odročnih in takšnih krajih, ki so manj izpostavljeni strupom in škropilom, ki jih danes uporabljajo v kmetijstvu. Kljub skrbni izbiri paše so izgube pri čebelah občutne, med najhujše sovražnike čebel slej ko prej sodi pršica varoa. Enemu samemu škodljivcu bi morda še nekako bil kos, pravi Hanzej Bricman, a skupek različnih škodljivih vplivov, varoe in kemičnih strupov ter škropil pa je za čebele usoden.

Na cvetlični in gozdni paši so čebele dober mesec, nekako od začetka junija do srede julija. Če smreka ne medi do srede junija, za letino kaže bolj medlo, ker čebele ne nosijo tako bogato. Zaradi redke pogostosti in majhnih površin pa jelka ter ajda, sončnice in pravi kostan pridejo zgolj kot dodatna, a zelo priljubljena paša v poštev. Nobenega dvoma pa ni, da so vse vrste strdi in izdelki iz njih zelo zdravilni.

“Ohraniti in razmnoževati moramo stare
in domače sadne in semenske vrste, ker so trpežne
in sodijo sem v naše kraje”

Poleg škodljivcev in strupov pa avtohtoni kranjski sivki, pri Bricmanu ji pravijo kar »naša sivka«, otežujejo življenje in obstoj še tujerodne čebele, ki se predvsem iz sosednje Labotske doline širijo naokoli in se mešajo s sivko. Po zakonu je na Koroškem za čebelarjenje dovoljena le kranjska sivka, a vemo, da papir prenese mnogokaj in tako je zakon bolj ali manj neučinkovit. Z lastnimi maticami skušata zakonca Bricman ohraniti čistost porekla avtohtone kranjske sivke in preprečiti vpliv tujerodnih vrst. Letno pri Bricmanu vzredijo okoli 40 do 50 matic, vsaka od njih je registrirana.

Hanzej Bricman je tudi predsednik Šmihelskega čebelarskega društva, ki ga je leta 1923 ustanovil Vinko Pečnik, Bicelj z Rut. Društvo je zelo dejavno in uživa velik ugled. Sploh je opazno, da so ljudje zelo pozorni do čebel in njihovih problemov s škodljivci in škodljivimi snovmi, ker se seveda zavedajo čebelinega pomena za naravo in v njej. Hanzej Bricman je zvest načelu, da profit ni vse. Zavzema se za ohranjanje in razmnoževanje starih, avtohtonih domačih sadnih in semenskih vrst, ker »so trpežne in kratkomalo sodijo sem«.

Svoje izdelke Bricmanova razpečavata pod znamko »Dobrote izpod Pece – Petzenland-Produkte«, s Kraljem Matjažem kot simbolom. Samoumevno dvojezični so etikete, plaketa znamke »Genuß vom Bauernhof«, ime izdelka in njun naslov, kar odraža njun celostni pogled in odnos do kraja, ljudi, slovenskega jezika in kulture. Udeležujeta se krajevnih tržnic in predvsem v »temnem« letnem času, zdaj na zimo, ljudje radi segajo po njunih neoporečnih in kakovostnih izdelkih.

Junij Juni 2020, Strpna vas, Traundorf 2