Gregor Slugovc-Sternad kmetija pri Gornicarju
Lancova, Škocjan/Lanzendorf, St. Kazian

GregorSlugovc-Sternad

Kmetija v številkah
24 ha gozda, 60 ha kmetijskih površin, 25 krav dojilj,
10 plemenskih svinj, poljedelstvo, turizem na kmetiji.

»Moja največja želja je postati kmet.«

KK_kern_zadaj_2014_420x297_BW_Page_06 Na Gornicarjevi kmetiji družine Slugovc-Sternad že mladi Gregor s sovjimi 16-imi leti začenja hoditi po stopinjah svojega očeta in njegovih prednikov. Že kot otrok, komaj je štel štiri leta, je v vrtcu bil prepričan, da bo postal kmet in prevzel domačo kmetijo. Tako ne preseneča, da je vozil s traktorjem, komaj da je segel do pedalov in si v teku svojih mladih let izbral kmetijsko izobražvelano pot, saj ravno obiskuje zadnji letnik kmetijske šole Goldbrunnhof. »Gregorja povsod in v vsakem življenjskem položaju spremljajo vsa področja iz kmetijstva, bodisi kmečko delo, živinoreja ali poljedelstvo. Kadar je bilo treba napisati v šoli kakšen referat ali spis, se je Gregor vedno posvetil kmetijstvu. Dejansko mu je bilo kmetovanje položeno v zibelko,« pripoveduje Gregorjeva mama Andrea. Prav tako je z domačijo in življenjem na kmetiji povezana Gregorjeva setstra Marcella, ki je maturirala na slovenski gimnaziji in sedaj študira v Gradcu. Kadar je potrebna pomoč, rada priskoči in prime za vsako delo na kmetiji, v svojem prostem času pa se aktivno vključuje v pevskem zboru in društvu »Danica.« Pri Gornicarju so se osredotočili na poljedelstvo, rejo krav dojilj in dojnih svinj. S tem imajo mešano kmetijo, kjer se ena stroka ujema z drugo. Glavna dela na kmetiji opravljata oče in sin – oba Gregorja na domačiji. Poleg kmetijstva se družina Slugovc-Sternad zelo uspešno ukvarja s turizmom. To dejavnost vodi Gregorjeva mama Andrea. Gostom ponujajo štiri različne apartmaje s kategorijo štirih rož, kar je najvišja kategorija na turističnih kmetijah. Celotna kmetija je zelo prikupno urejena in obiskovalec se že kar v prvem hipu počuti dobro, ko pride na Gornicarjev dom. Gregorju mlajšemu je najbolj pri srcu delo s traktorjem. »Ko se vozim s traktorjem sem sproščen, to uživam in dejansko lahko rečem, da šteje traktor k mojim konjičkom. V prostem času pa se zanimam za nogomet in pojem pri mladinskem zboru ›Danice‹ v Šentprimožu, « pripoveduje Gregor. V vožnji s traktorjem Gregor dejansko šteje med najboljše. Na kmetijskem sejmu v Riedu v Gornji Avstriji je v letu 2013 zmagal v evropskem prvenstvu v vožnji s traktorjem. Kvalifikacijo za to je opravil na kmetijskem sejmu v Wieselburgu, čeprav je šele nekaj tednov prej opravil vozniški izpit za traktor. »V Wieselburgu so mi povedali, da sem med prvimi tremi in s tem sem lahko šel na tekmovanje v Ried. Pri tekmovanju je treba prevoziti parkur v spretnostni vožnji in pri tem pri- ter odklopiti razne stroje, naložiti žogo na čelni nakladalnik in jo pripeljati do cilja. Prevoziti je treba prevesnico in pri vsem tem vedno gledati na čas,« pripoveduje Gregor o tekmovanju. Po opravljeni vožnji ni imel najboljšega občuteka in pravzaprav so se želeli spet odpeljati s sejma domov na Koroško, ko so mu sporočili, da naj pride k podelitvi nagrad. Glavna nagrada je bil novi traktor, ki ga podjetje »Lindner« podari zmagovalcu za leto dni. Ves presenečen je Gregor zaslišal svoje ime, ko so razglasili evropskega prvaka. »Nisem računal s tem in še bolj sem se razveselil, ko so povedali moje ime. Ker sem zelo spreten, mi je podjetje Lindner ponudilo najnovejši traktor s 95-imi konji. Traktor smo dobili konec oktobra in takoj sem ga preizkusil in se odpeljal z njim v šolo, kjer sem ga pokazal svojim sošolcem. Še nikoli nisem šel tako rad v šolo!« Zmagani traktor je pri Gornicarju stalno v uporabi in na njem srečamo Gregorja, ki uživa ob delu, z nasmehom. Pravi, da se mu življenje na kmetji nikdar ni zdelo hudo, ali da bi kaj pogrešal. Le obratno, veliko bolj je napolnjeno z dogodki in doživljaji, kot morda kje drugje, kjer nimajo kmetije. Poleti pa dneve popestrijo otroci gostov, s katerimi je Gregor vedno enostavno navezal stike. Zaveda se, da je delo na kmetiji, kljub napredujoči mehanizaciji in tehnizaciji, še vedno naporno, toda veselje do dela in doživetje skupnega uspeha mu stalno spet dajeta motivacijo. »Sam bi bil najraje vedno na kmetiji. Zdaj obiskujem zadnji letnik kmetijske šole Goldbrunnhof in po končani šoli bi po mojem kar ostal na kmetiji in tukaj takoj začel delati. Toda starša sta me prepričala, da se naj še izučim v kakem poklicu, saj mi bo prišlo znanje na kmetiji zelo prav. Mislim, da ju bom poslušal, čeprav vesta, da mi srce narekuje kaj drugega, namreč ostati doma,« s svojim humorjem pripomni Gregor. Starša Andrea in Gregor sta na svojega sina zelo ponosna in se veselita z njim. Prepričana sta, da ni samoumevno, da mlad človek danes ve, kaj hoče. Pri Gregorju je to čisto jasno, pravi mama Andrea: »Gregor je velikokrat naš motivator in naša gonilna sila. Že kot otrok v ljudski šoli je vsak dan zgodaj zjutraj spraševal, kaj bomo danes delali. Tudi danes je tako in s tem je tudi delo na kmetiji olajšano, saj nama sin vedno z veseljem priskoči na pomoč.« Za prihodnost si Gregor želi, da se mu bo uresničila želja postati kmet in prevzeti domačo kmetijo. Tudi starša uživata ob Gregorjevem veselju do kmetovanja in mu želita, da bo srečen in z veseljem kmetoval na Gornicarjevi kmetiji.