Eugen Sitter, po domače Kocijan v Plešerki ob Hodiškem jezeru, je malo kmetijo prevzel od svoje mame
Elizabete. Tako mama Elizabeta kot tudi oče Robert Sitter sta v mladosti izkusila pregnanstvo. Očetova družina,
Lukijeva v Želučah, je v prvem pregonskem valu aprila 1942 bila pregnana sprva v Hesselberg pri Nürnbergu
in nato premeščena v Frauenaurach. Mamino družino, Odrijeve z Male gore pri Bilčovsu, so novembra 1944 deportirali na Bavarsko, sprva v kraj Buch bei Illertissen, nato pa v Markt Rettenbach. Mamin
brat Andri je kot partizan padel v Vrbi, padel je tudi mlajši brat Hanzi, brat Cenci in oče sta preživela kacet
Dachau.
O Andriju in njegovi usodi je Elizabetina vnukinja Andrina Mračnikar posnela film Andri 1924—1944.
Po ljudski šoli v Hodišah in nekaj razredih Slovenske gimnazije v Celovcu se je Eugen Sitter kot strokovni sodelavec zaposlil pri gradbenem podjetju Sabotnik, kjer je spoznal svojo ženo Elisabeth. Imata dva otroka, hčer
Mirjam in sina Gregorja, ki bo prevzel domačijo pri Kocijanu. Občina Hodiše, kamor sodi Plešerka, se je od petdesetih let prejšnjega stoletja iz zgolj kmetijsko-poljedelske postopoma prelevila v eno od turistično najbolj znanih občin dežele Koroške. Mnogo domačij je opustilo kmetovanje ter se docela odločilo za turizem. Ta razvoj so
pospeševale naravne znamenitosti kot gora Jedvovca oz. Konj, ki so jo preimenovali v Pyramidenkogel, nadalje
jezera kot Hodiško, Rjavško, predvsem pa Vrbsko jezero. Razvoj turizma pa je povzročil nazadovanje in izgubljanje slovenščine v družinah in javnosti, pa tudi politika je pospeševala asimilacijo. Kot bi se ljudje pred večinoma nemškimi turisti sramovali svoje slovenske materinščine oz. da znajo dva jezika.
Turizem je nudil možnosti dodatnega in dobrega dohodka. Za to pot so se odločili tudi pri Kocijanu. Postopoma
so staro kmečko hišo, ki so jo letos zaradi dotrajanosti podrli, preuredili v turistični obrat z osemnajstimi
posteljami. Vendar niso opustili kmetovanja in tudi ne svojega jezika. Vsi štirje otroci, Traudi, Helga, Eugen in
Robi so obiskovali Slovensko gimnazijo v Celovcu. Pri Kocijanu so imeli krave in svinje za domačo potrebo
in redili prašiče, za katere so imeli odjemalce po vsej Koroški. Pridelovali so žitarice, nabavili pa so tudi potrebno
mehanizacijo. Dohodek iz turizma in kmetije in pa očetova plača kot tesar sta v veliki meri šla v vzdrževanje
kmetije. Pri Kocijanu so vsi prijeli za delo, od staršev do otrok.
V tej zvezi Eugen omenja zanimivo dejstvo, da so številni gostje bili stalni gostje prav zato, da so lahko pomagali
na kmetiji. Zanje je to bil najlepši oddih. Eden na primer je popravil vse električne aparate in naprave,
drugi se je posvetil popravilu in obnovi kmetijskih in drugih strojev, med gosti sta bila zdravnika iz Tirolske
in Češke, ali pa visok nemški oficir. Brez zadržkov so vsi prijeli za vile in grablje ali pa sedli na traktor. Od njih,
tako Eugen, »sem se mnogo naučil, česar bi se sicer ne«. Seveda se je prav zaradi polpretekle zgodovine in osebnih
izkušenj gostiteljev in gostov razpletla marsikatera razprava.
Do leta 2010 so pri Kocijanu redili plemenske svinje in krave dojilje. Prašičke in teleta so odprodajali. Naprej pa
pridelujejo žitarice kot rž, pšenico, piro ter ajdo. Žito meljejo doma. Moko prodajajo od doma in preko dveh kooperantov. Načrtovana pa je tudi peka domačega kruha, morda celo v stari krušni peči, ki so jo ohranili. Kocijanova kmetija ni ekološka, temveč sonaravna. Načrtov za razvoj in obnovo domačije ne manjka. Na
kraju stare hiše bodo zgradili dom za sinovo družino s sodobno sonaravno kurjavo. Eugen se namerava spet
posvetiti živinoreji, mika ga tudi čebelarstvo. Angažiran je pri KIS in pri SJK, vselej je podpiral samostojno zastopstvo koroških Slovencev na politični in strokovni ravni. Elisabeth, ki je že dolga leta aktivna v odboru Slovenskega prosvetnega društva Zvezda, pa mu bo stala ob strani.
»Za številne naše goste je delo na kmetiji bilo najlepši dopust«
