ek. sv. dipl. inž. dr. Ernest Gröblacher kmetija pri Hofovcu
Deščice, Vrba/Dieschitz, Velden a. W.

Kmetija v številkah
14,5 ha polja in travnikov, 25 ha gozda, poljedelstvo.

»Kmet je bil prvi in bo zadnji.«

Pri Hofovcu v Deščicah pri Šentilju je domačija bivšega direktorja Koroške kmetijske zbornice, Ernesta Gröblacherja. Skupaj z ženo Susanne in družino sina Markusa in snahe Daniele živijo tri generacije pod skupno streho. Saj je življenje pri Hofovcu še bolj živahno, odkar sta se rodila vnuka Niklas in Jonas. O tem pričajo otroški traktorji, ki so med letom lepo parkirani pred hišo – obiskovalec takoj ve, kdo tukaj kmetuje! Gröblacherjeva domačija ima zelo razgibano kmetijsko zgodovino. »Ko sem bil otrok, je to bila za tisti čas zelo velika kmetija. Pri nas je bilo vedno veliko ljudi, ki so pomagali pri delu. Ukvarjali so se z živinorejo in kmetija je imela nad 200 sadnih dreves, za sadje pa je na dvorišču stala preša. Moji predniki so bili zelo podjetni,« pripoveduje Ernest iz sovjega otroštva. Ker mu je oče umrl, ko je Ernest imel 13 let, je kmetijo od tedaj naprej vodila njegova mama. Živinoreja je bila pomembna kmetijska panoga, oddajali so mleko na mlekarno in od kmetije živeli. »Ker sem se dobro učil, sem prišel na Slovensko gimnazijo. Ko mi je oče umrl, je rekla mama, da bom hodil naprej do mature, katero sem kasneje opravil z odliko. Po maturi me je mama podpirala pri tem, da grem na univerzo ‚BOKU’ na Dunaj, kjer sem najprej diplomiral v agronomiji in kasneje zaključil doktorat,« pravi Ernest. Med študijem je s Koroško ostal vedno tesno povezan, saj je materi z Dunaja vedno priskočil na pomoč, ko je bilo to potrebno. »Povezanost do narave in kmetije so mi posredovali doma. Tega se človek ne naučiš, to imaš v sebi. Tako sem vsa leta do danes ostal aktiven kmet.« Po doktoratu se je Ernest 1974 vrnil na Koroško in se zaposlil pri kmetijski zbornici. Poleg službe je doma kmetoval naprej in kasneje od sosedov dobil celo naziv da je »kmet žarometov«: »Ker sem veliko del na poljih opravljal po službi ponoči, sem moral vklopiti traktorske žaromete, da sem sploh kaj videl. Seveda je bilo to naporno, nisem pa nikoli razmišljal o tem, da bi nehal kmetovati.« Življenje na kmetiji se je v teku desetletij kljub temu spremenilo. Ernestova služba pri kmetijski zbornici ni več dopuščala časa za intenzivno kmetovanje in tako je nehal z živinorejo in se osredotočil na poljedelstvo in gozdarstvo. Zelo pomembne izkušnje za svoje delo v zbornici si je nabral v občinskem svetu občine Vrba, kjer je bil 16 let občinski svetnik in član občinskega predstojništva. Leta 1984 je postal direktor Koroške kmetijske zbornice in zelo mu je ostala v spominu organizacijska sprememba zbornice po letu 1976. Tedaj je nad 100 sodelavcev menjalo na urad deželne vlade in zbornica se je znašla v novi strukturi. »Doživel sem zelo razgiban čas. Za zbornico ni bilo enostavno, ko ni več bilo funkcionarjev na podeželju v občinskih in okrajnih odborih, na katere smo se vedno zelo opirali. Zmanjkalo nam je 800 funkcionarjev in s tem ni bilo baze, ki je poročala v Celovec, kaj kmeta/kmetico teži. Iz tega razloga sem 1982 realiziral našo uspešno akcijo ‚bliže h kmetu’, v okviru katere smo naredili 165 sestankov na podeželju in povprašali kmete, kaj so njihove želje, kritike in zahteve. Po metodi skupnega sistematičnega odločanja smo prišli do želja naših kmetov in smo izvedeli, kaj moramo kot zbornica uresničiti. To smo potem ponovili 1984 in 1986. Dokazali smo kmetom, da jih jemljemo resno in v teku let so se zahteve in želje, ki smo si jih zapisali, udejanile. O tem smo potem tudi redno poročali,« pripoveduje Ernest o uspešni ackciji. V svojem času direktorstva je najprej pripravljal koroške kmete in kmetice na pristop Avstrije k Evropski Uniji, spremljal pristop k EU in njegove posledice na avstrijsko kmetijstvo, organiziral kadre, ki so neposredno svetovali kmetom in pomagali pri izpolnjevanju prošenj in se vedno odpiral novim izzivom. Ko se je Avstrija pogajala za pristop k EU, je bil edini, ki je napisal priročnik o učinkih pristopa ali ne-pristopa na kmetijstvo v Avstriji z obsegom 300 strani. Vedno je bil prepričan, da je prihodnost samo v skupni Evropi in da bo skupnost domačemu kmetu prinesla prednosti. Na te nove danosti po 1995 je s predavanji opozarjal in pripravljal kmete in kmetice po celi Koroški. »Ponovno sem romal iz občine v občino, saj tedaj ni bilo drugega, ki bi to storil.« Za svoja prizadevanja je prejel ´Veliko zlato odlikovanje dežele Koroške ´. Kasneje je svoje izkušnje predaval kmetijskim zastopnikom v Sloveniji in bil merodajni svetovalec za ustanovitev kmetijske zbornice v Sloveniji. Slovenska zbornica se mu je za to zahvalila z najvišjim odlikovanjem. V zadnjih letih smo spoznali Ernesta še bolj kot odličnega glasbenika harmonikaša. S svojim zborničnim kvintetom igra po vsej Koroški, s katerim ima več kot 30 nastopov letno. Konec koncev pravi Ernest, da se pri kmetijstvu vse začne in konča. »Dokler je človek nastrojen tako, da potrebuje prehrano, se za kmetijstvo ne skrbim. Mladim priporočam, da z dobro izobrazbo in zdravo samozavestjo stopajo po svoji življenjski poti. Če si pri tem še ohranijo optimizem, bodo zagotovo dosegli svoje cilje.«