Družina/Familie Wiesflecker kmetija pri Čičiju; Bistrica na Zilji/Feistritz an der Gail

»Zadovoljstvo nosimo v sebi!«

Čičijeva domačija, ki leži v Bistrici na Zilji, je bila omenjena že pred 500 leti, v družinskem lastništvu pa je že neprestano okoli 400 let. Danes tukaj gospodarita Josef in Elisabeth Wiesflecker, ki sta se osredotočila na rejo krav dojilj pasme limousin in na direktno prodajo svežega govejega mesa od doma. Obdelujejo 20 hektarjev travnikov in poljščin ter 18 hektarjev gozda. Že Josefova starša Paula in Josef sta kmetijo vodila z dopolnilnimi dejavnostmi. To pot je nadaljeval tudi sin in se konec 1990-ih let odločil, da hlev pregradi v prosto rejo in se začne ukvarjati z neposredno prodajo mesa od doma. Kot rejci čistokrvnih krav pasme limousin so Čičijevi ena redkih kmetij na Koroškem, kjer najdemo to govedo, saj to pasmo navadno uporabljajo za križanje. »Odločil sem se za to pasmo, ker je meso mladega goveda izvrstno in je klavnost zelo visoka. To je tudi baza za uspeh pri prodaji od doma. Po karakterju pa so limousinke morda bolj plašljive kot druge pasme,« pravi Josef. Na kmetiji gojijo 15 krav dojilj in na leto v dveh ciklih zakoljejo med deset do petnajst komadov mladega goveda. Prvi krog kolin je konec maja ali začetek junija, drugi krog pa konec oktobra ali začetek novembra. Stranke so se na ta cikel že navadile in po navadi že čakajo na klic Josefove mame Paule, ki po telefonu organizira prodajo. Vse meso prodajajo v obliki mešanih paketov, ki jih pridejo stranke ali iskat ali pa jim jih dostavijo Čičijevi na dom. Posebnost je, da meso pripravijo tako, da je že primerno za kuhinjo in ga je strankam za pripravo v kuhinji treba le vzeti iz folije. »Že kmalu smo začeli s tem, da vse meso narežemo in ga po zaželjenih porcijah vakumiramo. Vsak dobi porcijo po svoji želji, vedno pa gre za mešan paket in od vseh delov mesa je nekaj zraven,« pripovedujeta Josef in Lisi, kakor imenujejo Elisabeth domačini. Poleg kmetije je Josef carinik na avstrijsko-italijanski meji in Elisabeth je zaposlena v `Muzeju Čajnskega kroga´ na Čajni, kjer vodi skupine in dijake skozi muzej. Že od vsega začetka je bila kmetija narčtovana tako, da se kmetijski vsakdanjik brez večjih težav lahko opravi poleg službe. »Prepričan sem, da morajo na kmetijah družine in generacije držati skupaj. Vsak član družine ima svoje naloge, ki jih opravlja, brez generacijskih mej. Vesel sem, da držimo vsi skupaj in se tudi najine hčerke vključujejo v kmetijski vsakdanjik. Skupaj se veselimo svojih uspehov in opravljenega dela,« pripoveduje Josef, ki se je za kmetijstvo odločil zaradi veselja do kmetovanja. To ljubezen do živali in narave je prinesla s sabo tudi Lisi in tako se dobro dopolnjujeta. »Prepričana sem, da potrebuješ v sebi gotovo zadovoljstvo, potem poteka tudi življenje lažje. Na kmetiji se mi zdi zelo važno, da si znamo vzeti čas za potrebna dela in tudi za sprostitev in razmišljanje. Dela na kmetijah nikoli ne zmanjka, zato je še bolj potrebno dobro gospodarjenje s časom in lastnimi energijami,« pravi Lisi in Josef dopolni: »Vsakdanjik je tisti, ki hitro razblini kmečko idilo. Zaradi tega sta osebno prepričanje in veselje do kmetovanja, za katerega si se odločil, bistvenega pomena. Samo tedaj si lahko tudi uspešen!« Vsako leto si Čičijevi vzamejo tudi čas za sprostitev in oddih. Tedaj se podajo na morje ali planino, kjer se tudi možgani lahko spočijejo. Višek družinskega in vaškega življenja pa je pri Čičiju gotovo štehvanje. Domačija leži tik ob vaški lipi Spodnje Bistrice, kjer se vsako leto na binkoštni ponedeljek zbereta fantovščina in vaška skupnost k štehvanju. Ta dogodek privabi poleg domačinov tudi veliko tujih opazovalcev. Lisi in Josef se rada spominjata na štehvanje v njunih mladih letih. Danes s tradicijo že nadaljujejo hčerke Anna, Laura in v nekaj letih bo sodelovala tudi najmlajša hčerka Christina. Vsi Čičijevi se zavedajo bogate ziljske kulture in njene dediščine. Z veseljem jo ohranjajo in dajejo naprej mlajši generaciji.

Scroll to Top