Družina/Familie Cuderman kmetija pri Umču; Obirsko, Železna Kapla/Ebriach, Bad Eisenkappel

Na Obirskem pod Šajdo leži Umčeva kmetija, kjer živi in čebelari družina Cuderman. Občina Železna Kapla-Bela je znana po močnem in aktivnem čebelarskem društvu, kateremu je dolga leta predsedoval Mirko Cuderman, ki že v četrti generaciji živi pri Umču. »Naša kmetija je zelo majhna in šteje vse skupaj šest hektarjev, od tega je polovica gozda in druga polovica so travniki. Za površine skrbimo sami in najbolj primerna žival za naše območje je jezerskosolčavska ovca. Travnike enkrat pokosimo in nato se do jeseni pasejo ovce. Ta ekstenizivni način kmetovanja je zelo enostavno povezati s čebelarjenjem in z mojo službo kot gozdar,« pripoveduje Mirko. Njegovo srce pa razen za družino bije še za čebele. Že kot dvanajstleten fant se je začel ukvarjati s čebelarjenjem, katerega je vzljubil zaradi svojega deda. Na razvoj čebelarstva je na Obirskem vplival tudi bivši župnik Tomaž Holmer, ki je svoje znanje z veseljem posredoval naprej. »Od njega in od mojega deda sem se veliko naučil in začel sem čebelariti s petimi panji. Seveda mi v mladostnih letih ni vedno vse uspelo, ker potrebnih del nisem mogel opraviti ob pravem času, toda veselje mi nikdar ni minilo,« se z nasmehom spomni Mirko. Zdrav med in zdravi čebelji proizvodi zahtevajo zdravo okolico, v kateri se čebela razvija in opravlja svoje delo. Po Mirkovi oceni je območje občine Železne Kaple-Bele zelo primerno za čebelarjenje, saj je kmetijstvo tukaj ekstenzivno in čebele niso soočene z nobenimi pesticidi ali strupi. Narava je zdrava in gozdovi zelo primerni za gozdni med. Posebnost Cudermanovega čebelarstva je, da je stoodstotno ekološko. »Načeloma bi mislili, da je čebelarstvo samoposebi že ekološko in da je večina čebelarjev ekoloških. Žal temu ni tako in vseh skupaj nas je manj kot deset odstotkov. Posebnost ekološkega čebelarjenja je seveda, da ne uporabljamo nobenih strupov pri zatiranju varoe in tudi sicer ne. Najpomembnejše pa je, da uporabljamo svoj lastni vosek za izdelavo satnic, saj je vosek tisko, kar si vse zapomni. Vsak strup, ki se je kdaj uporabil pri čebelarjenju, je shranjen v vosku. Zaradi tega moramo ekološki čebelarji uporabljati svoj lastni vosek, kar zahteva tudi gotov čas in trud, ali kupiti ekološke satnice, ki pa so
kar precej drage.«Daniela in Mirko zelo pozitivno ocenita trenutni porast zanimanja za čebelarstvo in seveda za apiterapijo. »Vedno več ljudi se zaveda, kako zdrav je med in kako zdrav je npr. propolis. Zelo rada iz njega pripravim prašek, ki ga zmešam z medom, in to je naša glavna medicina
pri prehladih ali gripalnih infektih. Iz propolisa tudi pripravim kremo, ki je pravo čudežno mazilo za kožo,« z veseljem pripoveduje Daniela. Zelo zdrav pa je tudi cvetni prah, ki ga pri Cudermanovih posebej pobirajo. »Za to imamo posebne osmukalnike, skozi katere lezejo čebele in pri tem zgubljajo cvetni prah. Le-tega mi zbiramo in zmrznemo. Cvetni prah ali pelod ima zelo veliko zdravilnih učinkov in lahko ga uporabljamo za zdravljenje in preventivno.« Čebelarsko leto dejansko ne pozna počitka, saj je v času, ko čebele počivajo, treba pripraviti in popraviti vse satnice in panje za naslednjo letino. Vsak letni čas ima svoj višek in verjetno je čas točenja medu najintenzivnejši, saj po navadi traja od začetka do konca julija. Po tej intenzivni fazi se je treba posvetiti krmljenju čebel, da se lahko primerno pripravijo na zimo in tako močne gredo v naslednje leto. Pri čebelarjenju pomagajo vsi Cudermanovi. Žena Daniela je svojo čebelarsko žilico razvila že pri sebi doma v Železni Kapli in z veseljem stoji ob strani možu pri vseh čebelarskih opravilih. Tudi hčerke Janja, Adrijana, Irina in Samira pridno pomagajo in se že spoznajo na čebelarstvo. V času točenja medu je potrebna vsaka roka in tudi pozimi, kadar pripravijo satnice za panje, je pomoč deklet zelo dobrodošla. Vse skupaj torej veliko dela in strasti, ki pa je Mirku prava terapija:
»Čim pomislim na čebele, se pomirim in pri delu z njimi se lahko sprostim. Delo s čebelami bi lahko razdelili na dva dela – na delo z živaljo in skrb za njeno zdravje in primerno življenjsko okolico ter na delo v zvezi s pridelavo medu in pripravo raznih izdelkov. Oboje je zelo zanimivo in zahteva veliko znanja in izkušenj. Najbolj pa sem navdušen nad delom, ki ga opravi čebela sama. Skoraj neopisljivo je, kaj vse
zmorejo te živalice in kako pridne so!«

Scroll to Top