Pod očakom Obirjem z izrazitim vrhom Ojstrcem in grebenasto Staro goro se razprostira znana Kavhova domačija na začetku Encelne vasi pri Galiciji,
ali Vincelna vas, kakor rečejo domačini. Kajti na južnih in sončnih obronkih Zásede, hriba na severni strani vasi, je nekdaj rasla trta Tam trte že dolgo ni več, ime vasi pa je ostalo. Tam raste tudi pravi kostanj, maroniji.

Prav tako sta obstali Kavhova družina in kmetija. Na južni steni stare hiše napis in križ spominjata na najbolj temno in usodno zarezo v zgodovini Kavhovega rodu: Zato, ker so Slovenci, jih je nacistični režim 14. aprila 1942 pregnal z doma v delovna taborišča v Nemčiji. Kot zavedni in trdni koroški slovenski kmetje naj bi odslej bili sužnji samozvanemu nemškemu nadčloveku. Ko so, obkoljeni od gestapa in do zob oboroženih policistov,
zapuščali dom, jim je eden od sosedov, zagrižen nacist, zasmehujoče v slabi nemščini zaklical v slovo: »Sie waren einmal und werden nie wieder sein« (Bili so in nikdar ne bodo več). Njegova ohola in srhljiva želja se ni izpolnila. Poleti 1945 se je družina iz pregnanstva vrnila na svoj dom, ki je bil kot vsi domovi pregnanih koroških Slovencev docela izropan in opustošen. Z marljivostjo so Kavhovi obnovili domačijo, na kateri vse do danes živijo
in jo obdelujejo.

Danes tu živijo trije rodovi: Jozej z ženo Ušijo, sodelavko Mohorjeve tiskarne, sin Danijel z ženo Veroniko, ki je mladost preživela na Kališu v Selah in njuna sinova Jakob in Nikolaj. Jozej skrbi za gozd, kmetijo pa je dal v najem svoji snahi Veroniki, magistri slavistike in sodelavki celovške univerze. Danijel je programer in tehnični strokovnjak za avtomatizacijo pri podjetju v Brežah. Če mu službene obveznosti in poklicno delo dopuščajo in
omogočajo, pomaga doma in podpira ženo na kmetiji in se posveča družini.

“Nikdar nismo razmišljali o tem, da bi
kmetijo opustili ali celo prodali. Tu smo doma.”

Svojčas je Kavhova kmetija brez nadaljnjega preživljala družino. Dandanes pa gozd ter živinoreja ne zagotavljata več preživetja. Cena lesa je že dalj časa na tleh. To dejstvo še zaostrujejo vse pogostejši viharji, žled, predvsem pa lubadar in podnebne spremembe. Tudi prodaja kurilnega lesa ni donosna, pa tudi logistično nesmiselna, nenazadnje so parcele majhne in raztrošene na Zásedi, Stari gori ter Malem Obirju. Večino posekanega lesa Kavhovi prodajo v hlodih. Nekaj ga porabijo tudi sami zase za drva ali po potrebi za gradbeni les, ki ga Jozej z žago – ki jo je kupil pred več kot tridesetimi leti, a še zmeraj poje kot prvega dne – doma sam razreže.

Poglavitni dohodkovni vir sta zaposlitev oz. služba. Poleg tega pa Kavhovi preko strojnega krožka nudijo razne storitve, na primer cepljenje drv ali pa pomoč pri košnji, kar je možno tudi zato, ker imajo dobro opremljen strojni park. Zato ne čudi, da se naraščaj najraje igra z igračami kot so traktorčki ali pa prikolice in tako igrivo vrašča v življenje na kmetiji. Zgledi staršev in starih staršev pač najbolj mikajo.

Pri govedoreji so se pri Kavhu osredotočili na krave dojilje simentalske pasme ter prodajo pitancev. V čredi, ki ne pozna priveza, ampak le prosto rejo, imajo tudi občinskega bika. Bikce po devetih mesecih prodajo za pitance, junice pa ali obdržijo za pleme ali pa jih redijo za zakol doma, se pravi za lastne potrebe. Koljejo jih v Selah v klavnici v Gospodarskem centru Interesne skupnosti selskih kmetov. Klavnica odgovarja strogim predpisom Evropske skupnosti. Ugodno je, da pot v klavnico ni dolga in za živino manj obremenjujoča.

Pri Kavhu nikoli niso razmišljali o opuščanju kmetije. Spoštovanje do dediščine in izročila ter zgodovine prednikov, ljubezen do domače grude, slovenskega jezika in naroda in skrb za ohranitev in vzdrževanje okolja in pokrajine so temelji, na katerih trdno stoji in dela Kavhova družina.