Družina/Familie Supan
kmetija pri Gorniku
Sele-Kot/Zell-Winkel
»Naše življenje je realno, ni se nam treba zatekati v ideale!«
Gornikova kmetija na Kotu pri Selah šteje med najvišje ležeče kmetije v Selah. Na čudovitem kraju pod Košuto živita Toni in Katharina Supan skupaj s Tonijevimi starši Albinom in Mici. Družinsko življenje popestrijo otroci Andreas, Valentina in Natascha. Velika družina torej, ki s skupnimi močmi in z veseljem skrbi za obstoj Gornikove kmetije. Kar se morda zdi samoumevno, v teh všininah na odročnem kraju gotovo ni. Kmetovanje pri Gorniku pomeni veliko ročnega dela in zahteva veliko idealizma in ljubezni do domačega kraja in podeželske kulture. Toni in Katharina sta ta izziv iz globokega prepričanja sprejela. Toni ima kmetijo od svojega očeta Albina v najemu. Že vedno je bil predviden za prevzem kmetije in tako je bilo samoumevno, da se je šolal na kmetijski šoli »Goldbrunnhof« v Velikovcu. Po opravljeni šoli pa se je nato v Borovljah izučil za strojničarja. Danes hodi Toni poleg kmetije na delo v Borovlje. Katharina je maturirala na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru in nato bila zaposlena pri Kmečki izobraževalni skupnosti. Od poroda hčerke Valentine pa je doma kmetica in je skupaj s taščo Mici več kot dve leti oskrbovala staro mamo Katarino. Gornikovi zelo cenijo domači kraj in se zavedajo, kako potrebne so mlade družine za kraje kot je tudi Sele-Kot. »Tukaj nimamo več ljudske šole, vrtec in šola sta v Selah. Naši otroci hodijo še peš, se igrajo zunaj na travniku in na kmetiji. Z nami so vključeni v kmetijski vsakdanjik in zdi se nama, da doraščajo v veliki svobodi,« zadovoljno pripoveduje Toni. »Ker ležimo zelo visoko, se delo na travnikih pričenja šele junija. Konec tega meseca travnike prvič kosimo. Začnemo s površinami, ki jih lahko še opravljamo s traktorjem, nato pa kosimo površine, kjer je treba delati z motorno kosilnico in s koso. Najbolj strma površina je taka, da je seno mogoče spravljati le s prikolico, ki jo pripnemo na vitelj. Tako potem spuščamo prikolico dol in jo polno spet privlečemo po klancu gor,« pripoveduje Toni iz kmečkega vsakdanjika. Gornikovi so se osredotočili na krave dojilje. V celoti imajo vedno 10 do 15 glav živine, od tega je sedem krav dojilj. »Dojilje so za nas optimalne. Mlado govedo prodamo preko kmečkega združenja BVG, nekaj mesa pa obdržimo tudi zase. Krave pa se, čim skopni sneg, lahko pasejo okoli kmetije, saj so vse naše površine arondirane. Čez poletje je govedo na planini in tako imamo dovolj časa za košnjo in spravljanje sena,« pravi Toni. Vsega skupaj obdelujejo Gornikovi 8,5 hektarja travnikov in 14 hektarjev gozda. Tudi gozd je arondiran in kadar je delo na travnikih končano, jih čakajo še dela v gozdu. Gornikovi so se zapisali sonaravnemu gospodarjenju v gozdu in oče Albin je kot aktiven kmet poleg kmetije delal kot gozdni delavec. Mladim, ki prevzemajo kmetije, Toni in Katharina svetujeta, naj si ohranijo svoje veselje do življenja na kmetiji. Potrebna pa je tudi potrpežljivost, saj imata oba občutek, da mladi dandanes včasih ne znajo več potrpeti. »V kmetijstvu smo stalno povezani z realnimi dogajanji, povezani smo z naravnim potekom življenja. Velikokrat moramo v trenutku najti rešitve za probleme, ki nastanejo. Za ideale in perfektno življenje, kakor nam ga posredujejo mediji, kmetija splošno gledano ni primeren kraj bivanja. Kmečko življenje je preveč realno. Mladi naj bi zrasli z realnimi predstavami o življenju, morda potem ne bi bilo toliko razočaranih ljudi,« razmišlja Katharina. O tem, da bi kmetijo opustila in svoj denar služila samo v drugih poklicih, Katharina in Toni nista nikdar razmišljala. »Najlepše bi bilo, če bi nam kmetija dajala toliko zaslužka, da ne bi bilo treba hoditi dodatno na delo. Žal to v našem primeru ni mogoče. Prenehati s kmetijo pa nikakor ne pride v poštev, saj sva oba z dušo in telesom kmet in kmetica,« pravi Katharina, ki se je na Gornikovo kmetijo primožila s Šajde. »Željo biti kmetica sem že vedno nosila v sebi. Uživam v delu na kmetiji. Zelo me zanimajo zelišča in naravno zdravljenje. Predvsem pa sem z velikim veseljem mama in gospodinja. Kateri drugi poklic bi mi podaril toliko aktivnega časa z najinimi otroki? Mnogi planincev, ki pridejo po Hajnževi pešpoti mimo naše domačije, nam zavidajo kraj, kjer stanujemo. Zelo cenim in spoštujem to življenje, ki ga lahko živimo!«
