Družina Steharnig, kmetija pri Luknerju/Gasthaus Luckner, Žvabek, Suha/Schwabegg, Neuhaus

»Domačnost je tisto, kar nas odlikuje!«

Luknerjeva domačija sredi Žvabeka šteje med zelo priljubljene lokalne gostilne, kjer so ohranili še domačo hrano in regionalne posebnosti. Vajeti v roki ima danes Andrea Steharnig, najmlajša hčerka Franceta in Amalije Steharnig. »Najine hčerke, Karin, Doris, Anita in Adreja so vedno bile vključene v naš vsakdanjik in močno držimo skupaj. Andreja vodi sedaj v četrti generaciji gostilno in zelo naju veseli, da najino zastavljeno pot nadaljuje,« ponosno reče France. Luknerjeva kmetija ima 20 hektarjev polj in 32 hektarjev gozda. Vse kmetijske površine so arondirane, saj so se kmetje v Žvabeku v 1970ih letih odločili za skupni proces komasacije površin. Čeprav to ni bilo tako enostavno, so danes vsi zelo zadovoljni s situacijo združenih površin. Glavna panoga na Luknerjevi kmetiji je prašičereja, na leto pitajo 800 do 900 prašičev. Že leta so v prašičereji certificirani z „AMA kakovostnim žigom/AMAQualitätssiegel“ in pitajo samo koroške pujske z znamko „Koroški kakovostni prašiči/Kärntner Markenschwein“. To pomeni, da je prašič rojen, pitan in zaklan na Koroškem. Največji delež prašičev prodajo, nekaj jih pa obdržijo za predelavo in za gostilno. Pred 15imi leti so zgradili lastno klavnico, kar jim zagotavlja neodvisnost, saj po potrebi lahko tudi hitro zakoljejo pujska, kadar je to potrebno za domačo gostilno. Ekonomski stebri Luknerjeve kmetije so gostinstvo, prašičereja, neposredna prodaja domačih izdelkov in gozdarstvo. V zadnjih letih je razširila Andrea ponudbo tudi s pestro paleto ajdovih izdelkov. Kmetija se je vključila v društvo ajdovih kmetij, ki ima prav v Žvabeku svoj informativni center z mlinom za ajdo. »Pred 25imi leti smo spet začeli sejati ajdo in jo v glavnem porabili kot moko za žgance. V zadnjih letih pa opažamo močen trend k ajdi, predvsem ker je brez glutena. Tako sem z leti razvila različne proizvode in na voljo so danes keksi, čipsi, testenine, ajdov riž in zdrob ter ajdova moka. Vse te proizvode prodajamo doma ali jih dostavljamo več kot 100 strankam, med njimi številnim gostilnam,« pripoveduje Andrea. Mlado gostilničarko in kmetico je popeljala izobraževalna pot najprej v Velikovec na kmetijsko šolo Goldbrunnhof, katero je zaključila s strokovnim kmetijskim izpitom. Nato je razmišljala, da bi se zaposlila v gostinstvu in delala sezonsko, toda prišlo je drugače. »Najprej je vodila našo gostilno najstarejša hčerka Karin. Ko se je poročila, se je odločila proti prevzemu gostilne. Ker je imela Andrea primerno izobrazbo in tudi zanimanje, je bilo hitro jasno, kdo bo prevzel našo domačijo in vsi smo zelo veseli te odločitve. Andrea prime za vsako delo na poljih, v gozdu, pri živalih in v gostilni. Ima pravi organizacijski talent in tudi občutek, kam grejo trendi v prehrani,« s ponosom pripoveduje France. Poleg prašičereje je največ dela v gozdu, ki potrebuje veliko nege in dobro načrtovano gospodarjenje. »V gozdu sem bil vedno zelo rad! To je zame več kot le opravljanje dela, tam si odpočijem dušo. Zelo me razveselijo naše parcele, ki jih zaznamuje mešani gozd, kjer raste težiščno dob in tudi pravi kostanj. Leta je na Koroškem prava redkost!

Zelo sem srečen, da mi v gozdu z velikim veseljem pomaga tudi Andrea in tako kar veliko dela lahko opraviva sama,« pravi France. Za svoje vzgledno gospodarjenje v gozdu je prejel leta 2002 avstrijsko državno priznanje iz gozdarstva, ki ga letno prejme le deset kmetij iz cele Avstrije. Priznanje so mu podelili prav zaradi mešanih nasadov in sonaravnega načina gozdarjenja. Še vedno vsako leto prihajajo skupine, ki si ogledujejo kot primer dobre prakse Luknerjev gozd. V zadovoljstvo Franceta to pot želi nadaljevati tudi Andrea, na katero je zelo ponosen. Vsakdanjik so si razdelili Steharnigovi zelo učinkovito. Dobra duša v kuhinji Luknerjeve gostilne je Amalija, ki se zelo rada posveča tudi velikemu domačemu vrtu. Kuhinjo še vedno krasi velika peč, ki jo kurijo na les. Tukaj nastajajo domače svinjske pečenke, ki so znane daleč naokoli, celo preko podjunskih meja. »V gostilni kuhamo samo po naročilu in glavni časi so od septembra do spomladi. Gostje imajo pri nas radi družinska praznovanja ali božičnice. Imamo pa tudi zelo priljubljene dneve divjačine. Vedno so na jedilnem listu tudi jedi iz ajde, predvsem pa je domačnost tisto, kar nas odlikuje,« se nasmeji Andrea. V gostinstvu pomaga še naprej sestra Karin, saj sami vsega ne bi zmogli.

Glavna želja staršev je, da bi ostala še naprej zdrava, da bi lahko delala in podpirala hčerko pri uresničevanju njenih ciljev. »Najlepše je, ko lahko delaš in ustvarjaš tudi še v starosti. To nas ohranja mlade v srcih in nam daje smisel,« sta si France in Amalija edina. Tudi Andrea si je za prihodnost že zastavila nekaj ciljev, glavni pa je gotovo ureditev prodajnega prostora za ajdove in druge domače proizvode. »Že nekaj časa razmišljam, da bi odprli majhno trgovinico s svojimi izdelki, hkrati pa ponudili tudi malo širši sortiment, saj v Žvabeku nimamo več trgovine in iz drugih krajev vem, kako lepo je, ko domačini lahko spet nakupujejo v domači vasi.«

Scroll to Top