Sredi Apač, streljaj pod cerkvijo, stoji Vovkova domačija, kjer živi družina Smrtnik: Marjan, po poklicu
veroučitelj, sicer pa znan pevec kvinteta bratov Smrtnik in vodja cerkvenega zbora, Edit, strokovna
zdravniška sodelavka, ter sinova Damjan in Jeremija. Damjan zaključuje civilno službo in se pripravlja na
študij, Jeremija pa je dijak Slovenske gimnazije in doma pristojen za poimenovanje živali.
Vovkovo kmetijo je Edit podedovala po materi Miri Jagoutz, doraščala pa je pri Jagovcu v Hmelšah. Pri
Vovku je gospodaril mamin stric, znan rejec bikov. Po njegovi smrti so kmetijo obdelovali Jagovčevi, hišo pa
so dali v najem, »da ne bo propadala«.
Po poroki sta Edit in Marjan začela hišo temeljito obnavljati. Mnogi so jima svetovali, naj »to staro halerno
podreva in namesto nje postaviva modern bungalov, kar bo poleg tega še dosti ceneje kot popravilo stare
bajte«. Zanju pa to ni prišlo v poštev. Vsako prosto minuto in precej sredstev sta vtaknila v popravilo nad
300 let stare kmečke hiše, ki izžareva toliko domačnosti, ki diha zgodovino in je seveda dragoceno izročilo
domače kmečke arhitekture in bivanjske kulture. Iz starega in novega sta naredila udoben dom, ki ima
dušo. Pri obnavljanju poslopja so pomagali mnogi znanci in prijatelji. »Ko smo utrjevali temelje, so pomagali
vsi pevci in člani Moškega pevskega zbora ›Valentin Polanšek‹, in ko smo krili streho, so bili vsi Apačani
na strehi,« pripovedujeta.
Vsi, ki so svojčas svetovali, naj hišo podereta, so danes navdušeni, da tega nista storila. Skupaj s hišo pa sta
ohranila tudi vso »staro šaro« oz. »ropotijo«, kot je marsikdo dejal. Med tako imenovano »staro šaro« sodijo
omare, skrinje, koledarji in knjige, stare mize in stoli in mnogo drugega. Vse to sta vključila v opremo hiše.
Edit in Marjan sta zelo srečna, da sta zavest za ohranitev kulturnih dobrin, kot so to jezik, domača arhitektura,
skrben odnos do narave in okolja, posredovala svojima sinovoma. Imata pa tudi občutek, da se marsikateri
sosed zgleduje po njiju, ko gre za obnovo domačij. Pri Vouku kmetijskih površin, ki imajo ledinska imena
kot Male leše, Leše, Žliebe, Rebra, Hojstroviše, Na mlini stezdi in Pri jasanu ne obdelujejo sami. Tega tudi ne bi
mogli, ker nimajo strojev, nakup novih pa bi bil predrag. Njive in travnike v glavnem obdeluje Editin brat, na
pašnikih okoli hiše se pase sosedova živina, nekaj zemlje pa obdelujejo sosedje. Če pa je treba nujno kaj postoriti,
na primer v gozdu, pa priskočijo sosedje ali pa se poslužijo storitev Strojnega krožka.
Gozd je tudi pri Vouku pomemben gospodarski dejavnik. Kot povsod drugod je dolgo bila smreka krušno
drevo. Žled leta 2014 in vihar Yves leta 2017 pa sta vsakomur boleče odprla oči, da ujme, viharji in vremenska
sprememba niso utvara ali črnogleda propaganda, temveč resna nevarnost za naravo in človeka. Vihar
leta 2017 je v gozdu napravil ogromno škodo predvsem v smrekovih nasadih in zapustil gole površine. Vse
daljša sušna obdobja so storila svoje, da se je smreka začela sušiti, kajti ona ne požene globokih korenin. Vse
to pa so seveda najboljši pogoji za razmnoževanje lubadarja. Vse to in omenjena vremenska dogodka je bil vzrok
za iskanje izhoda iz te zagate. Pri Vouku so se problema lotili korenito in zdaj svojčas enoličen, monokulturen
gozd postopoma spreminjajo v mešan gozd, ki je dosti bolj odporen proti novim izzivom.
Les, ki ga je pokončal lubadar, čim hitreje spravijo iz gozda in ga predelajo v sekance za kurilnico, ki jo koristijo
skupaj s kmetom Žusmom.
Ponosni pa so pri Vouku tudi na to, da so pri hrani skoraj samooskrbniki in da okoli hiše rastejo in nosijo
stare sadne vrste kot jabolka (špičliji, svadklca, ponar, rožmarinovca …), češplje in slive ter hruške, posladkajo
pa se tudi s kiviji in grozdjem s stare brajde. Da imajo kure in mačke imena, pa skrbi sin Jeremija.
»Za nas nikdar ni prišlo v poštev, da bi podrli našo nad tristo let staro hišo, to čudovito izročilo domače kmečke
arhitkture.«
