Na Ravni na Srednjem Kotu v Selah leži Adamkova kmetija. Daleč vstraan od kakršnegakoli industrijskega
obrata, prometnega hrupa in onesnaževanja, a v od nekdaj že sonaravno obdelovani in izoblikovani
kulturni pokrajini na senčni strani Košute in na nadmorski višini okoli 1000 metrov že nekaj let diplomirani
inženir Alen Skubin goji čebelarsko obrt. V gorski raj med Košuto in Grlovcem je rojenega Primorca
pripeljala ljubezen. Na Drežniških Ravnah pod Krnom je doraščal na kmetiji pri Busketu, opravil Srednjo
gozdarsko šolo v Postojni in v Ljubljani med študijem tehnike spoznal svojo ženo Katja, s katero imata
hčerko Lijo in sina Tijana. Žena je zaposlena na deželnem Klinikumu v Celovcu.
Za čebelarstvo sta Alena Skubina navdušila kobaridska čebelarja, ki sta še danes njegova mentorja. Od njiju je
dobil prve sode oz. panje. Takrat je bil star 24 let. Čebelarstvo je del kmetijske dejavnosti in pomemben
dohodkovni vir pri Adamku in sosednjem Tomanu. Tomanovo kmetijo sta svojčas kupila tast in tašča Pepi in
Pavlina Čertov in oba grunta združila v enega. Obnovila sta hišo in skedenj, zdaj pa tu nastaja apartman z
možnostjo podoživljanja čebelarskega vsakdana. Slej ko prej sta dejavna in tvorno pomagata na kmetiji.
Adamkova kmetija je bolj ali manj samooskrbniška. Kmetija ni biološka oz. ekološka, vendar je sonaravno
kmetovanje že od nekdaj samoumevno. Stebri preživetja so kmetijstvo, gozd in čebelarstvo. Pri Adamku redijo
krave dojilje simentalske pasme in pa čredo drobnice, jezersko-solčavskih in gorskih ovac, pa tudi koza ne sme
manjkati. Mleko krav dojilj je v glavnem za teleta, bikce, namenjene za zakol. Živino koljejo v selskem Gospodarskem centru, kar zaradi bližine in sonaravnega kmetovanja ter strokovne predelave mesa zagotavlja vhunsko kakovost mesnih izdelkov in majhen ogljikov odtis. Meso in mesne izdelke prodajajo od doma, prav tako pa tudi najrazličnejše čaje in čebelarske pridelke. Kakovost in izvirnost oz. zajamčeno poreklo pridelkov in izdelkov so za Adamkove neomajno poslovno pravilo. Zanimanje za sonaravno pridelano hrano narašča. Pri Adamku je živina celo poletje na prostem in se lahko pase na travnikih in livadah, ki so prava naravna lekarna, saj tu nemoteno rastejo in cvetejo trave, cvetlice in zelišča, ki jih drugod več ni. Skratka, to so ugodni pogoji za čebelarstvo, pa tudi za duševno počutje ljudi. Za čebele je tu in v bližnjem gozdu paše v izobilju.
Čebelarstvo je tudi stalen boj proti že znanim in novim boleznim in škodljivcem. Zadnja leta se pojavljajo težave
z melicetozo, ki povzroča, da med ali strd kristalizira že v panju in postane trd kot beton. Ne da se centrifugirati.
Odkar je leta 2017 vihar Yves pustošil po gozdovih, se vrstijo težave, ki jih dodatno pospešujejo zajedavci kot
pršica varoa in bolezni kot huda gniloba. V gozdu se širi lubadar. Na obzorju pa so že novi sovražniki čebel, mali
panjski hrošč in azijski sršen. Proti njima pa ni žavbe, proti boleznim pomaga le redno razkuževanje panjev.
Adamkova kmetija je samoosrbniška, doma še pečejo kuh. Peka je v pristojnosti stare mame Pavline. Na vrtu
in okoli hiše raste veliko vrst zelišč, na primer arnika, meta, rožmarin, majaron, te pa sušijo in iz njih pridelujejo
zdravilne čaje. Lok ponudbe domačih izdelkov sega od čajev preko mesnih izdelkov do strdi in medenih produktov, kot so propolis, cvetni prah, apimiks, žganja, meden liker, met, kremni med. Matice pri Adamku vzgajajo sami.
Gozd je dodaten steber gospodarske dejavnosti na Adamkovi domačiji. Za domače potrebe imajo lastno
žago, hlodovino prodajajo. Težave z lubadarjem je sprožil vihar leta 2017, ker je podrl predvsem smrekove sestoje
sicer mešanega gozda, kjer v glavnem rastejo bukev, macesen in jelka.
Izobraževanje in medsebojno povezovanje kmetic in kmetov Alanu Skubinu veliko pomenijo. To možnost koristi
pri Kmečko-izobraževalni skupnosti (KIS) in njeni mladinski veji Mlada KIS.
»Živimo in delamo v neokrnjeni naravi, daleč od hrupa in onesnaževanja«