V Razdrtem, le streljaj od avtoceste med Ljubljano in morjem, v lepi in obdelani pokrajini, nad katero
bedi očak Nanos, stoji turistična kmetija Hudičevec. Na njej že v četrtem rodu gospodari in kmetuje družina
Simčič. Pred dvajsetimi leti so se odločili za ekološko kmetovanje.
Zgodba pravi, da je kraj Hudičevec, svoječasna posest plemiške družine Rosetti, do svojega »peklenščkovega«
imena prišel po zaslugi neustrašne in samozavestne ženske, ki se niti hudiča ni bala. Na smrtni postelji je
odklonila zakrament maziljenja, kar župniku seveda ni šlo v račun. Da bi jo spreobrnil, jo je preoblečen v hudiča
hotel prestrašiti in tako popeljati na zveličavno pot. Pa jo je slabo odnesel, kajti ženska je navideznega hudiča
kratkomalo ustrelila. Nihče ne ve, kam je prišla po smrti: v nebesa, vice ali pekel. Ve pa se, da je leta 1915 družina
Simčič posest kupila od fare Razdrto, kateri jo je bil podaril baron Rosetti.
Kmetijo Hudičevec je kupil še praded, ki je kot oficir služil v avstroogrski vojski. Zdajšnji gospodar Emilijan
je z ženo Katjo kmetijo preuredil v sodoben turistično- -gostinski obrat.
Simčičeva družina je številna, saj imata zakonca deset otrok, sedem hčera in tri sinove. Najstarejša hči Meta je
maturirala na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu. Sin Matija je gostinsko-turistični
tehnik. Vezi s Koroško pa so tudi družinske, nona Pavla je rojena pod Uršljo goro. Prav ona je ubirala nove poti
v gostinstvu, med prvimi je spoznala vrednost tako imenovane »stare šare«in jo začela zbirati. Zbrala in ohranila
je toliko dragocenih eksponatov, da pri Hudičevcu resno razmišljajo o majhnem, ličnem muzeju.
Odločitvi za razširitev kmetije v kmečko gostinsko-turistični preobrat sta botrovali gradnja avtoceste sredi
sedemdesetih let prešnjega stoletja ter pobuda krajevne Kmetijske zadruge za oskrbo prehodnih gostov, obenem
pa je naraščalo povpraševanje za prenočevanje gostov, ki so obiskali Postojnsko jamo. V eni sezoni so pri Hudičevcu nudili prenočišče in bivanje gostom iz 64 držav, naraščal pa je tudi dnevni oz. avtobusni turizem.
V odprtih hlevih, se pravi brez priveza, imajo nad štiridest repov govedi limuzinsko-simentalske pasme, nad
sto ovac jezersko-solčavske pasme, 25 oslov, večinoma dalmatinske in tri istrske, nekaj koz ter več kot deset konj
posavcev za mesno produkcijo. Pet konj pa imajo za jahalno dejavnost. Čebelarstvo in lasten med pa dopolnjujeta
bogato ponudbo kmetije Hudičevec, ki je seveda idealna tudi za družinske dopuste, saj leži sredi očarljive
narave na stičišču zgodovinskih poti in turističnih znamenitosti, kot sta to Postojnska jama in Predjamski grad,
je pravšnja izhodiščna točka za kolesarske in pohodniške izlete po Krasu, pa tudi na morje, v gore, v Ljubljano,
Trst ali Benetke ni daleč, mimo pa vodi tudi Jakobova pot. Hudičevec sodeluje tudi z mednarodnimi turističnimi
agencijami.
Živali redijo za meso, ki ga postrežejo v gostilni s kakovostno domačo kuhinjo ali pa predelujejo v specialitete
kot poplemenitena govedina, oslovske salame, žrebičkovo meso, okusno jagnjetino in kozje meso. Meso prodajajo
tudi od doma. Okoli hiše se razprostirajo travniki za košnjo in pašo ter gozd. Del kmetijskih površin so
Simčičevi dolgoročno najeli od države pod pogojem, da služijo kmetijskim namenom. Čez leto je živina na paši,
pozimi pa jo krmijo le s senom, otavo in seneno silažo. Preglavice pa jim dela volk, saj kmetija leži sredi življenjskega območja velikih zveri, kot so to meved, volk in zlati šakal. Zato čuvajo čredo ovac trije abruški ovčarji, za katere dobijo tudi državno podporo. V minulih dvajsetih letih jim je volk poklal najmanj sto ovac, medved pa je razdejal čebelnjak.
Podnebne spremembe čutijo tudi v gozdu, čigar les je namenjen predvsem domači rabi. Lubadar je že uničil
smreko, ostali so listavci, predvsem bukev in hrast, zdaj pa se je začel sušiti še jesen.
»Naša živina je skozi vse leto na prostem in jih krmimo samo z najboljšim senom«
