Prva misel, ko prideš k Pečniku na Pečnici in zagledaš veliko in urejeno hišo je, da stojiš pred gradom. Dejansko je pri Pečniku svojčas bil hospic. Nekateri deli hiše so stari par stolet, na kar spominjajo debeli zidovi in ostanki starih stenskih poslikav. V prostorni hiši stanujejo tri generacije v dobrem sožitju. Tudi starodavno gospodarsko poslopje, hlev in skedenj, priča o trdnosti in ugledu Pečnikove domačije.
Že nekaj let je Marko Ressmann, sicer Tratnikov iz Ledinc, gospodar pri Pečniku. Njegova mama je bila tu doma. Mamin brat Pepi in sestra Ani živita v pritličju in slej ko prej pomagata na domačiji. Marko, ki je ravnatelj na ljudski šoli v Domačalah in žena Antonija, po poklicu veroučiteljica, imata tri otroke, Tobiasa, Simona in Jakoba. Prva dva obiskujeta Slovensko gimnazijo, najmlajši pa osnovno šolo. Družina si je v zgornjem preurejenem nadstropju uredila sodobno stanovanje s čudovitim pogledom na mogočno Jepo, s katero je Tratnikov rod še posebej povezan. Markov stari oče Franc je namreč v knjigi o Tratnikovi družini, v kateri opisuje med drugim njen pregon 14. aprila 1942 v nacistična delovna taborišča, dal pomenljiv naslov »Rod pod Jepo«. Obpoklicno je Marko Ressmann dejaven kot kmet, občinski odbornik EL Bekštanj, kot pevec pri MoPZ Jepa Baško jezero in v
pečniškem cerkvenem zboru in skupaj z ženo v skupini Akzent.
“Pečnikova domačija je kraj oddiha, navdihov,
dela in zabave, skratka kraj življenjske kakovosti.”
Pečnica leži blizu Baškega jezera, znanega turističnega torišča in središča. Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je pričel razcvet turizma in gostje, ki so prišli na dopust in oddih, so bili veseli vsake razpoložljive postelje. Sprva ni bilo nič nenavadnega, da so ponekod domačini spali na skednju, postelje pa so za čas sezone prepustili gostom. Tudi pri Pečniku so šli v turizem in kmalu je bila poleti hiša polna turistov. Uredili so turistične sobe in nudili prenočišče z zajtrkom. Poleg tega imajo Pečnikovi skupno s sosedi ob jezeru lastno plažo, kar je seveda za vse bilo zelo ugodno. Turizem je zagotavljal pomemben dodaten dohodek. Z nekaterimi družinami turistov se je razvilo pravo prijateljstvo, ki obstaja vse do danes.
Pri Pečniku zaradi turizma niso opustili kmetije ali pa razprodajali zemljo. Še naprej so se ukvarjali z živinorejo in gozdarstvom. Redili so krave lisaste pasme in oddajali tudi mleko, imeli so nekaj svinj in tudi po dva konja. Pozneje je konja zamenjal traktor, govedorejo so prestavili na rejo dojilj. Ded in babica pa sta v Beljaku na tržnici še prodajala sadje in poljske pridelke.
Ker je kmetovanje dandanes le še dodatna dejavnost, ga je bilo treba uskladiti s poklicem. Danes imajo pri Pečniku ovce raznih pasem, ki so odlična in živa kosilnica, saj skrbijo za urejeno zelenico okoli hiše in v sadovnjakih. Vrhu tega dajejo meso. Kar ga ne porabijo doma, ga prodajo. Ovce koljejo pri bližnjem kmetu, ki ima urejeno klavnico. Pozimi so v hlevu, kjer jih krmijo s senom z lastnih travnikov. Previšek sena tudi prodajo. Prav tako sadje in mošt. Kmetija je za Pečnikove srčna zadeva, kraj z visoko življenjsko kakovostjo in možnostjo telesnega udejstvovanja.
Gozd, ki ga imajo pri Knapovščih jamah in na hribu Bleiberg, oboje spominja na rudokop svinca, je v preteklih letih zaradi viharjev utrpel škodo. Marko pravi, da ga v zadnjih letih lahko bolje koristijo, saj so zgradili ceste in uredili poti. Tudi kurjavo so prestavili na sekance.