Oblakova domačija stoji v Kozjah, v zaselku, ki leži na južnem obronku Gur in sodi pod radiški zvon. Tu s svojo družino živi Fabijan Ogris, kmet, samostojni arborist, po domače bi rekli »drevesni dohtar«, ter rejec ovac.

Fabjanova pot do kmetovanja je malce neobičajna. Po ljudski šoli v Podkrnosu in štirih letih Slovenske gimnazije je presedlal na Višjo agrarno-tehnično šolo v Starem Dvoru/Althofen, se izučil za mizarja in naposled ubral pot kmeta ter priznanega arborista. Poživil je domačo kmetijo, na kateri živi z ženo Cornelijo in otroki Colinom, Amely in Finnom. Najel jo je od očeta Martina, ki je zaradi poklicnih obveznosti kmetovanje že opustil, in začel rediti ovce pasme jura in jezersko-solčavske pasme, ki jim na Koroškem zaradi črne lise okoli očes pravijo tudi ovce-očalarke.

Znanje arborista, to je strokovnega obrezovalca dreves, si je pridobil na strokovnem zavodu v Nürnbergu v Nemčiji. Po uspešno opravljenih izpitih je ustanovil lastno arboristično podjetje, ki ga najdete pod naslovom [email protected]

Ta posel je postal tudi njegov poklic in glavni vir dohodkov. »Predvsem v mestih, kjer dreves ne moreš ali pa ne smeš kar tako podreti ali pa če grozi nevarnost lomov, pokličejo nas arboriste, da strokovno odstranimo nevarne veje ali pa drevesa. Dela je skoraj preveč, kajti mi obrezujemo, oblikujemo in če treba tudi zdravimo vse, od sadnega drevesa na zasebnem vrtu do dreves v parkih in drevoredih,« pravi Fabjan. Oprema, ki jo uporablja pri svojem odgovornem in dostikrat nevarnem delu in na katero se mora popolnoma zanesti, je zelo podobna tisti, ki jo uporabljajo hribolazci ali pa čistilci velikih steklenih ploskev na primer pri nebotičnikih in zasteklenih površinah. Preudarnost, pravilna ocena stanja drevesa, brezhibno vzdrževana oprema in pa seveda dobra telesna konstitucija so pri delu neobhodno potrebne.

“Dreves arboristi ne le obrezujemo in oblikujemo
ali celo podiramo, temveč jih tudi zdravimo.”

Ovčereja pa je dodaten pomemben poklicni steber Oblakove kmetije. Trenutno Fabjan menjava pasme. Poslovil se bo od ovac pasme jura in jezersko-solčavske pasme in presedlal na pasmi texel iz Nizozemske in na irsko pasmo lleyn (izgovarjaj kiln). S pomočjo dveh mrkačev prastare avtohtone škotske pasme meatlinc, ki ju je kupil, upa, da bo preusmeritev v teku enega leta uspela. Škotska pasma je namreč zelo odporna proti zajedalcem.

Za menjavo se je odločil zato, ker je reja teh ovac delovno in časovno manj zahtevna, ker so zelo odporne proti zajedalcem in vremenskim neprilikam, na primer bi jih lahko brez nadaljnjega pustil pozimi na prostem, ker rojevajo na primer na paši in imajo več mesa. Fabjan Ogris upa, da bo v doglednem času priredil večjo čredo. Pašne površine se razprostirajo okoli domačije in vasi.

Ovce redi za zakol. Doma si je uredil klavnico po eujevskih predpisih. Doslej letno zakolje že okoli 100 jagnjet. Tako pravi: »Mi koristimo vse, kar nam ovce nudijo in razpečavamo sami, ker nam je uspelo zgraditi svojo mrežo odjemalcev. Izdelke iz ovčetine, na primer filete, klobase in drugo, po naročilu dostavljamo priznanim gostinskim podjetjem in zasebnikom. Pri tem se strogo držimo načela, da ni pomembna masa oz. količina, ampak kakovost.« Oblakovi prodajajo tudi kožuhe, strojene seveda po sonaravnem postopku, želodce na primer posušijo in jih ponujajo kot poslastico za pse, po drobovju je zelo veliko povpraševanja v gostinstvu, izdelujejo pa tudi pasjo hrano. Ker imajo tudi sadje, ga predelujejo v sadne sokove za prodajo.

Včasih je, kot na kmetiji običajno, tudi pri Oblaku bil gozd zanesljiv gospodarski dejavnik. Trenutno o tem ne more biti govora, kajti viharji zadnjih let so podrli skoraj tri četrtine Oblakovega gozda. Vrhu tega les trenutno nič ni vreden in lubadar mu dela hude težave.