Družina Lepuschitz, Ščedem, September 2022

Med Rožekom in Reko leži na majhni kobli vasica Ščedem s podružno cerkvico sv. Janeza. Uradno
krajevno ime vasice je sicer Šentjanž /St. Johann, za domačine, predvsem za Ščedemlane, pa je in ostaja
Ščedem. Po cerkveni plati sodi Ščedem pod šentjakobski zvon, upravno pa v občino Rožek.

Takoj za Ščedemnikom, prvo hišo na vasi, nasproti lične cerkvice in v zavetju mogočne lipe stoji Mežnarjeva domačija, ki že na prvi pogled daje vtis urejene in trdne kmetije. Tu s svojo družino in mamo živi in kmetuje zavarovalniški posrednik Joško Lepuschitz, ki se je po ljudski in glavni šoli izučil za mehanika in nato ubral pot v
zavarovalniško stroko. Poročen je z Bettino, otroka Simona in Jana po štirih letih Slovenske gimnazije obiskujeta
poklicno-usmerjevalne šolske zavode. Kmetovanje in zavarovalništvo sta pri Mežnarju že dolgoletna sopotnika,
saj sta ded Hanzej in oče Joško obpoklicno bila zavarovalniška posrednika ali »agenta«, danes »maklerja«.

Pa še nekaj je pri Mežnarju samoumevno: »Nas še nikoli ni bilo sram, da smo Slovenci,« pravi Joško.
Prav zaradi te pokončne drže je nacistični režim aprila 1942 Mežnarjevo družino skupaj s stotimi slovenskimi
koroškimi družinami pregnal z rodne grude v taborišča v Nemčiji. Mežnarjevi so bili deportirani na frankovski
Hesselberg. Po vrnitvi poleti 1945 so morali začeti znova, kajti dom je bil v obupnem stanju. Domačijo je Joško Lepuschitz prevzel od pokojnega očeta Joška, ki je skupaj s prav tako že pokojnim Ludvikom Lesjakom, po domače Postranjakom, bil slovenski občinski odbornik v Rožeku.

Po prevzemu domačije je Joško, tudi zaradi časovne ekonomije, leta 2002 preusmeril kmetijo na ovčerejo ter
postavil na ekološke oziroma biološke temelje. Težišče je prodaja jagnjet, po koroško bicejev. Ovce so z ovnom
vred od vigredi do pozne jeseni na paši, pozimi pa v odprtih hlevih. Krmijo jih s senom in žitom (ječmen, oves,
pšenica), kar sena ostane, pa ga prodajo. Površine gnojijo izključno z domačim gnojem. Določene travniške površine so izkazane kot biodiverzitetne, na njih nemoteno rastejo trave, rože in druge rastline in cvetijo vse do
točno določenega časa košnje. Z volkom in medvedom, ki koroškim rejcem drobnice že kar nekaj časa delata
preglavice, doslej še ni bilo težav.

Glavni kmetijski dohodek prihaja iz gozda. Parcele so precej raztresene in imajo zveneča ledinska imena kot
Konjski rut na Kopanju, Bur v Malencah, Dijač pri Brezjah, Vaznikov rut na Humu, Rutič, Duh, Na gmajnici,
Kunčne pri Malencah. Gozd je v glavnem mešan, prednjačijo pa bukev, smreka, jesen, macesen in borovec.
Večjih težav s hroščem lubadarjem ni. Les prodajajo domačemu žagarskemu podjetju ali pa za drva. Sploh je
Jošku ohranjanje in vzdrževanje domače kmečke arhitekture, hiš, skednjev, paštb, stogov in starih kmetijskih
strojev zelo pri srcu in je ta odnos posredoval tudi sinu Simonu, ki zavestno in zavzeto hodi po očetovih stopinjah.
Mežnarjevi so dejavni tudi na kulturnem polju. Hči Jana poje pri skupini Accent, včlanjeni so v rožeško Kulturno
društo Peter Markovič in vselej so podpirali samostojno politično pot koroških Slovencev.

Načrti za prihodnost so pregledni. »Števila ovac,« tako Joško Lepuschitz, »nočemo povečati, glavno je, da cinglja
okoli bajte.« Obnove pa čaka stara paštba, za katero je že pripravil potreben gradbeni material. Skrbi pa ga, da
je vse več kmetij opuščenih in da domača zemlja prehaja v roke tujcev, špekulantov, ki preplačujejo domačine in
tako preprečujejo, da bi te površine kupili domači kmetje. Zanj prodaja kmetije nikoli ni prišla v poštev in za
kmetovanje se je odločil čisto zavestno. Kajti: »Tu sem doraščal in za svoj dom živim. Biti gospodar na svoji
zemlji, jo obdelovati, zanjo živeti, to je hkrati svoboda in obveza. Ker tu pri Mežnarju na Ščedmu so moje in naše
korenine in to hočem dati naprej.«

»Biti gospodar na svoji zemlji, jo obdelovati, je hkrati obveza in svoboda«

Scroll to Top