Havžarjeva kmetija leži na začetku vasi Štriholče pri Trušnjah. Kuchlingovi oz. Havžarjevi so znani kot zavedni in neuklonljivi Slovenci na jezikovni meji severno od Velikovca. Želinje s farno cerkvijo in nekdanjo šolo so oddaljene le za lučaj. Konji ter jahalna oprava obiskovalcem dajo vedeti, da so na kmetiji, kjer
imajo konje.
Hanzej Kuchling živi na kmetiji s partnerico Gabrijelo in hčerko Ano, ki obiskuje Slovensko gimnazijo v Celovcu.
Doraščal je v veliki družini. »Nas je enajst otrok, osem deklet in trije fantje. Že oče Hanzej je kmetoval ob službi na velikovški Posojilnici, mama Marija pa je gospodinjila, « pripoveduje z nasmeškom. Je sicer z dušo in telesom kmet: »A kaj, ko pa je kmetija premajhna, da bi lahko preživeli.« Po ljudski šoli v Želinjah in petih razredih
Slovenske gimnazije se je izučil za mizarja in je zdaj zaposlen pri mizarskem podjetju na Kneži. Havžarjeva
kmetija je srednje velika, večina površine so polja, manjši del je gozda, ostalo pa so travniki. V glavnem leži vsa
kmetijska površina bolj ali manj okoli kmetije, pač skupaj.
Včasih so tudi pri Havžarju živeli samo od kmetije. V hlevu je stalo do osem repov govedi, tudi vol, in imeli so
do petnajst plemenskih svinj in pujskov. Bili so člani krožka za rejo pujsov. Odkar pomni, so na kmetiji imeli
tudi konja. Ker norik zaradi svoje telesne teže ni bil primeren za delo v gozdu in spravilo lesa v strmih parcelah
na Šmihelcu, hribu nad vasjo, so imeli konja lahke francoske pasme.
Konji so Hanzeja Kuchlinga že od nekdaj mikali. Leta 1991 se je obrnil na Koroško konjerejsko zvezo, katere
član je, po nasvet za nabavo konj, ki bi bili obenem primerni za delo na kmetiji, za ježo in za rejo. Odločil se je
za haflingerje. Leta 2006 je docela opustil govedorejo. Trenutno ima štiri konje, kobile, največ jih je imel šest.
Ena od kobil je tudi vprežna. Z njo »oširfamo in obarjamo repico (krompir),« pa tudi dela v gozdu je navajena. Vse
kobile so ujahane, česar se najbolj veseli hčerka Ana, ki je opravila jahalni izpit. Navdušena jahalka s konjem
rada skače čez ovire, pa tudi jahalna akrobatika jo navdušuje.
Hanzi Kuchling pridela krmo za konje doma na ekološko zelo dragocenih površinah, od žitaric pa prideluje
ječmen, pšenico in turščico (koruzo). Ne zanaša se na škropila in druga okolju škodljiva sredstva, raje ima kolobarjenje, kar je trajnostno najboljše za zemljo, okolje in pridelek.
Havžarjeva družina je že od nekdaj kulturno zelo dejavna in slovenske knjige ter časopisi so bili in so zmeraj
pri hiši. Hanzej poje v cerkvenem zboru in tako pomaga ohranjati slovensko besedo v cerkvi, dolgo pa je pel tudi
pri mešanem zboru Prosvetnega društva »Lipa«. Je tudi lovec in član krajevne lovske družine v Srednjih Trušnjah.
Od parkljaste divjadi je v lovišču največ srnjadi, gamsi in jelenjad pa so prehodna in seveda dobrodošla
divjad. Ponavadi se gamsi in jelenjad zadržujejo na Svinški planini in se v nižjih predelih pojavljajo bolj redko.
Pri zverjadi prednjačijo lisice, zelo pogoste pa so kune, na primer jazbec ter dihur, ki mu domačini pravijo smrduh. Volka, medveda in zlatega šakala pa tja čez Dravo še ni zaneslo. Strokovno ustrojene kože lisic in kun ter
rogovja srnjadi izpričujejo, da je Hanzej pravičen lovec, ki skrbi za trajnosten razvoj in ravnotežje v lovišču. Spoštovanje do stvarstva in trajnostno gospodarjenje v skladu z naravo je eno njegovih življenjskih načel. Posadil
je več živih mej in tako omogoča preživetje mali divjadi in številnim ogroženim vrstam, na primer pticam,
metuljem, poljskim zajcem.
Za prihodnje si želi, da bi Havžarjeva kmetija obstala, kajti v bližnji in daljni okolici je zadnja leta veliko kmetov,
tudi večjih od njega, opustilo kmetovanje. Predvsem pa se zavzema za to, da »bomo tu za Velikovcem, na jezikovni
meji, ohranili slovenščino«.
»Upam, da bo kmetija obstala in da bomo tu za Velikovcem ohranili slovenščino«