Zablačanova kmetija v Apačah je gorska kmetija in že ime samo pove, da je del površin močvirnat, blatast.
Kmetija, polna pomenljive polpretekle zgodovine, se razprostira na vzhodu vasi tja do Robeža, kjer so 25. avgusta 1942 partizani premagali enoto SS in tako nacistični Nemčiji prizadejali prvi vojški poraz na njenih takratnih tleh. Partizanski spomenik spominja na to borbo.
Dočim je hišno ime pri Zablačanu ostalo isto, se je družinsko v polpretekli dobi večkrat menjavalo. Sprva so se
pisali Jagovc. Aprila 1942 je Zablačanova družina Jagovc bila med tistimi slovenskimi koroškimi družinami, ki so
jih nacisti pregnali v nemško delovno taborišče Frauenaurach pri Nürnbergu. Edini sin Franc, ki je bil predviden
za naslednika, se je v pregnanstvu smrtno ponesrečil in je tudi tam pokopan. Po vojni je kmetijo prevzela
sestra Katarina in se poročila s sosedovim sinom Dolfom Kanzianom, Lesjakovim na bližnjem Robežu. Njuna hči
Katarina, ki je za njima prevzela Zablačanovo kmetijo, se je poročila z Markejem Kelihom, Zborčevim na Srednjem Kotu v Selah. Imela sta tri otroke, Markusa, Petra in Katjo. Z 48 leti je Katarina ovdovela, kajti mož Markej je leta 2005 umrl za posledicami nesreče pri spravljanju lesa. Bil je v sorodstvu z Meležnikovima Urhom in Florjanom Kelih s Šajde v Selah, ta dva sta bila med trinajstimi koroškimi Slovenci iz Borovelj, Sel in kapelške okolice, ki jih je nacistični Volksgerichtshof v Celovcu zaradi upora obsodil na smrt. 29. aprila 1942 so jih na Dunaju obglavili. S 23 leti je sin Peter Kelih, današnji posestnik, prevzel kmetovanje. Mama Katarina in žena Sonja mu z nasveti in opravljanjem raznih nalog stojita ob strani. Pa tudi Lesjakova družina Kanzian na Robežu ima težko zgodovino. Avgusta 1942 je tam bila omenjena bitka med partizani in enoto SS. Posestnik Joza Kanzian
ter sinova Dolf in Jozej so se pozneje pridružili partizanom. Jozeja je na Zavrhu zahrbtno ustrelil domač nacist.
Leta 1988 je Zablačanovim pogorel hlev. Tedaj so od krav mlekaric prešli na krave dojilje. Ker si je hči Katarina
srčno želela lastnega konja, so kupili prvega islandskega ponija, kobilo Paro. Ta je takorekoč početnica, Katarina
pa pobudnica lastne vzrejne linije islandskih konj in jahalnega športa pri Zablačanu. Trenutno imajo trinajst
islandskih konj, same kobile. Vse so ujahane. Katarinina otroka Peter in Katja sta odlična jahača, v mladih
letih sta zelo uspešno sodelovala na deželnih in državnih jahalnih turnirjih v kategoriji islandskih ponijev in požela prenekatero nagrado. Sestra Katja je v škofijski službi župnijska koordinatorka.
Zaradi eujevskih predpisov so pri Zablačanu pred leti opustili rejo krav dojilj in prešli na vzrejo ovac merino
ter islandskih konj. Oboje je zdaj težiščna kmetijska panoga in dodaten vir dohodkov. Večino jagnjet ali bicejev,
kot jim pravijo, pitajo in jih žive prodajo, nekaj pa jih obdržijo za pleme. Žrebeta pri štirih letih ujahajo in jih
nato prodajo na raznih konjskih sejmih ali pa v prosti prodaji. Ker so Zablačanovi štirinožni in grivasti »Islandci
« zelo priljudni, so vse bolj priljubljeni pri družinah z majhnimi otroki, pa tudi za terapevtske namene so primerni. Največje veselje pa imajo z njimi seveda domači otroci.
Krmo za ovce in konje Zablačanovi pridelajo na domačih travnikih, nekaj travniških površin pa so vzeli tudi v
najem. Kislo krmo, ki jo pridelajo na močvirskih območjih, imajo radi predvsem konji. Ovce, ki so poleti na planini, in konji so bolj ali manj celo leto na prostem, saj sta njihova hleva odprta in brez priveza. Za njihovo počutje in zdravje je to odločilnega pomena.
Poleg ovčereje in konjereje je pomemben vir dohodka tudi gozd, ki ga viharji zadnjih let niso preveč zdelali, pa
tudi lubadarju pri Zablačanu uspešno kljubujejo. Glavni vir dohodka je Petrova služba. Izučeni strojni ključavničar je zaposlen pri velikem podjetju v Šmihelu pri Pliberku.
»Naši islandski konji so zelo priljudni in primerni za terapevstko jahanje«