Varhova kmetija na Obirskem je srednje velika gorska kmetija, na njej pa gospodarijo po ekoloških načelih. Večino kmetije pokriva gozd, približno
tretjina pa so travniki in pašniki ter nekaj nedonosnih površin, kot so to skalovje in plazovi. Gopodar Peter Karničar in žena Elzi imata tri otroke: Fabiana, ki bo prevzel kmetijo in je zaposlen v gozdarstvu, Janjo, ki je v Gradcu opravila študij zdravstenih ved in dela kot bolniška sestra, ter Simono, ki je zaposlena kot medicinska asistentka. Poročena je z Adrijanom Kelihom in skupaj imata hčerkico Milo. Samo od kmetije prihodnji rodovine ne bodo več mogli živeti.

Na kmetiji redijo do štirideset repov bele govedi, okoli trideset ovac izvirno domače jezersko-solčavske pasme in nekaj prašičev za dom. Vse do sodobne mehanizacije kmetije so imeli po dva konja, zdaj njuno delo opravljata traktorja.

Pri Varhu imajo krave dojilje. Večino telic obdržijo doma za pleme, teličke oz. bikce pa namenijo za pitanje. Vse bikce ali bučije, kot jim pravijo, »stisnejo«, se pravi kastrirajo. Po dobrem letu, ko tehtajo med 500 in 600 kilogrami, jih dajo v zakol. Nekaj mesa obdržijo zase, ostalo pa prodajo.

Živino krmijo izključno s travo, s suho baliranim senom in le občasno z žitom, ki ga dokupujejo. Kot pravi gospodinja Elzi, živalim namenjajo veliko ljubezni. Živina ni privezana, temveč lahko vselej, naj bo sonce ali dež in sneg, gre na prosto, »na zrak«. Tudi ovce so celo leto zunaj. Pred nalivi jih ščitijo posebej za to postavljene staje. Kar ni za pleme, gre v zakol oziroma v prodajo.

Prašičev pri Varhu ne redijo, ampak jih vigredi kupijo. Tu imajo zares najlepše življenje, kajti »naši prašiči so ves čas na paši in tudi ne poznajo umetne hrane,« pravi Adrijan. Pred zimo jih nekaj zakoljejo za dom, ostale pa prodajo.

“»Pri nas gospodarimo po načelih
sonaravnosti, biološko, in živalim
namenjamo veliko ljubezni.”

Naravna hrana in odprt hlev sta nedvomno tudi vzrok, da živali skorajda ne poznajo bolezni ali obolenj. Stroškov za živinozdravnika takorekoč ni, pravi Peter.

Zato pa so vse večje težave in skrbi z gozdom. Les danes nič ni vreden in se ga zato tudi ne splača sekati, ugotavljata Peter in Elzi, kajti cena je čisto na tleh. Vzrok za to je tudi prenasičenost tržišča, kar je posledica viharjev preteklih let, ko je širom po deželi bilo podrtih na tisoče hektarjev gozda. Dodatno delata gozdu težave lubadar, ki se vse bolj širi, in pa vesoljna vremenska kriza z viharji in sušnimi obdobji. Tem izzivom kljubujejo pri Varhu s preobrazbo gozda. Proč od monokulturnih smrekovih sestojev, ki so dolga leta bili splošni standard gozdarstva in danes padajo pod navalom lubadarja, in vrnitev k pestrosti mešanega gozda, pisanih sestojev, kjer rastejo smreka, bukev, jelka (jedva), macesen, javor in drugo.

Pri Varhu so že dramatično doživeli razdejalsko moč vetra, kajti leta 2008 je vihar raz hišo odnesel polovico strehe in v gozdu podrl okoli 500 m³ lesa.

Še huje pa jih je doletelo leta 1993, ko sta do tal pogorela stara hiša in gospodarsko poslopje, ki so ga z združenimi močmi in pridnimi rokami obnovili.

Varhovi nikoli niso sedeli za zapečkom, ampak že od nekdaj dejavno sooblikujejo življenje na vasi, najsi kot pevci ali kot lovci ali pa kot raziskovalci domačega narečja (dr. Ludvik Karničar). Peter je bil član kapelškega lovskega in obirskega cerkvenega zbora, je mežnar pri cerkvi sv. Janeza Krstnika in prodružnici pri sv. Lenartu ter član lovske družine Obirsko. Na tej domačiji so že od nekdaj doma lovci. Tudi sin Fabian in zet Adrijan sta člana zelene bratovščine in vaške lovske družine. Divjadi ne primanjkuje, saj se na senožetih pasejo jeleni in srne, v skalovju živijo gamsi, še vedno se oglašata divji petelin in ruševec, občasno pa svoje sledove zapustijo medved, volk in ris. Slednji je uplenil že kar nekaj Varhovih ovac.