V Metlovi, sredi polja ob cesti proti Humčam stoji biološka kmetija Martina Jescha, po domače
Feldbauerja. Ime je kmetija dobila zato, ker je Martinov oče Alfred Jesch, ki je bil izvrsten zidar in
prepričan kmet, v 70. letih prejšnjega stoletja obrat na vasi (p.d. Ganprat) prenesel med polja. Poslužil se je
priložnosti in podpore, da se otrese utesnjujoče vaške ožine, ki je zavirala sleherno širitev in posodobitev
kmetije. »Moj oče je bil vizionar,« pravi Martin, sicer ključavničarski in električarski mojster z bogatimi
mednarodnimi izkušnjami in izjemno dober opazovalec narave in okolja. Na kmetiji gospodari z ženo Karin,
ki je bolniška sestra, in otroki Evo, Anno, Matthiasom in mamo Mario.
Pri Jeschu že nad 25 let redijo svinje oz. pujse. Pred dvema letoma so obrat prestavili na biološko kmetovanje
in se osredotočili na pitanje pujsov. Namesto na rešetkah se prašiči dobro počutijo v slami in stelji, poleg
tega imajo obilo prostora za gibanje in seveda lahko gredo vsak čas, pozimi in poleti, nemoteno na prosto.
Sicer pitajo pujse različnih pasem, med njimi tudi turopoljčane, a merilo sta in ostajata dobro počutje
pujskov in dober okus mesa. Zato tudi ne pristajajo na prazne kompromise ne pri času pitanja ne pri krmi.
Pitajo oz. hranijo jih z mešanico trave, fižola, graha, detelje, žitaric, koruze oz. turščice in seveda je zmeraj
dovolj vode na razpolago. »Prašiče dokupujemo, vsakih pet tednov dobimo osemdeset novih prašičkov, ki po
petih ali šestih mesecih gredo v zakol. Prašičev ne spitamo na brzino v dvanajstih tednih do teže pred zakolom
med 90 in 120 kg,« pravi Martin.
90 odstotkov potrebne krme pri Jeschu pridelajo doma, kar pa dokupijo, odgovarja strogim predpisom
za biološko kmetovanje. V bistvu kmetujejo po izkušenem načinu kolobarjenja, po katerem so kmetovali že
naši predniki in je v sodobnem kmetijstvu šlo skoraj v pozabo. Uporaba kemične zaščite rastlin, na primer
pesticidov, fungicidov in umetnih gnojil, je docela izključena. Kolobarjenje ni nič drugega kot regenerativno
kmetovanje, ki temelji na koriščenju obnovljivih naravnih virov. To služi predvsem izboljšanju zdravih
tal, posledično pa tudi pridelovanju zdrave hrane. Pri Jeschu ni nobenih golih, nepokritih ali nezastrtih
tal in površin, vse so porasle oz. zastrte z žitom, koruzo, travo, deteljo ali stročnicami (leguminoze). Tako obvarujejo grudo pred izsušitvijo ter erozijo, po drugi plati pa tako krepijo zdrava tla, njihovo rodovitnost, ker je
zastirka tudi naravno gnojilo. »Jeseni njive in polja zasejemo z deteljo in stročnicami, ki so čez zimo tudi
hrana za divjad, vigredi pa jih pognojimo z gnojem ali gnojevko in posejemo koruzo.« Pri Jeschu tal ne orjejo
ali obračajo, samo za ped jih nastrgajo in vanje položijo seme. Večjih količinskih ali kakovostnih razlik med biološkim in nebiološkim kmetovanjem pri pridelku ni, pomembno pa je, da zaradi biomase iz leta v leto raste
plast humusa, kar je na »naših gramoznih tleh zelo pomembno. V naših njivah kar morgoli živih bitij, na primer
deževnikov, kar je znak, da so tla zdrava in da tudi bolje zadržujejo vodo oz. vlago kot druga.«
Pokrita oz. zastrta tla so poleti za 20 odstotkv hladnejša od golih tal, na katerih »smo izmerili že 60 stopinj
vročine. Pri 40 stopinjah pa gola tla začenjajo umirati, se izsušijo in veter jih lahko brez težav odnaša kot
prah in erodira polja,« pravi Martin. To pa bo pri vse toplejših in sušnih poletjih zelo merodajno dejstvo. Pod
pokritimi, zastrtimi tlemi je hladneje in vlažno. Ta tla so rodovitnejša in polna življenja.
Vremenske in klimatske spremembe Martina Jescha zelo skrbijo. Nič manj pa ga ne skrbi neovirano pozidavanje
še zelenih površin in zabetoniranje pokrajine. Tako ne bo šlo naprej, pravi. Tako ne uničujemo le narave,
temveč podlago našega preživetja.
»Mi kmetujemo po načinu kolobarjenja, to je regenerativno kmetijstvo, ki koristi obnovljive naravne vire.«