Družina Jernej, kmetija pri Šotoru Črgoviče, Bistrica pri Pliberku/Tscherberg, Feistrity ob Bleiburg

»Kmetijstvo nam odpira veliko možnosti razvoja!«

Na Šotorovi kmetiji v Črgovičah pod sv. Katarino pri Šmihelu je nekaj let nazaj vzel vajeti v roke Martin Jernej. Skupaj z ženo Milico in sinom Gregorjem so si uredili topel in prijeten dom v stari kmečki hiši, ki ima že več kot 200letno tradicijo. Kmetijo je Martin prevzel leta 2014, po nenadni smrti svojega očeta Heinza, ki je prej gospodaril na Šotorovi kmetiji. »Oče je kmetijo prevzel od svojega strica, ker ta ni imel naslednikov. Mi smo kot družina živeli samo nekaj hiš stran. Že kot otrok sem svojega očeta rad spremljal na kmetijo in bil zelo navdušen«, pripoveduje Martin. Ker ima Šotorova kmetija 20 hektarjev polj in 20 hektarjev gozda, je bilo to preveč, da bi se s kmetovanjem ukvarjal le poleg službe. Dolga leta je bil zaposlen pri podjetju Mahle in je imel tam že vodilno funkcijo. Odločil se je, da se bo polnopoklicno posvetil kmetovanju. Takoj se je vpisal na tečaj za pridobitev strokovnega izpita iz kmetijstva, da bi lahko zaprosil za podpore in pridobil teoretično znanje iz kmetijstva. Ta čas je izkoristil za razmišljanje o nadaljnji usmerjenosti kmetije, ki se je doslej ukvarjala s poljedelstvom. »Začel sem računati, katera kmetijska panoga bi bila najbolj primerna in tudi dovolj donosna, da se lotimo gradnje novega hleva, kar je precejšnja investicija. Čez nekaj časa smo se odločili za pitanje in rejo ekopiščancev. To mi je bilo v hipu simpatično, ekološko kmetijstvo se mi zdi edino pravilno,« pripoveduje Martin. Začel je s prvimi načrti in si ogledal veliko različnih kmetij z rejo pitovnih piščancev. Tako je dozorevala ideja o lastnem hlevu in o novi panogi na Šotorovi kmetiji. »Sklenil sem pogodbo s podjetjem „Hubert’s Landhendel« in vložil sem prošnjo za gradbeno dovoljenje. Mislil sem, da bom kmalu lahko začel z gradnjo na novi lokaciji, ki je bila nekaj metrov stran od kmetije na začetku vasi. Prišlo je drugače. Na dokončno dovoljenje smo čakali dve leti, preden smo naš sedanji hlev lahko zgradili, ki je še bolj oddaljen od vasi in petsto metrov stran od naše kmetije. To je bil zelo naporen čas za nas vse. Ko smo premagali vse birokratske ovire, smo leta 2017 navsezadnje lahko začeli z gradnjo hleva,« se danes nasmeji Martin. Martina in Milico do danes močno podpirata njuni družini, ki sta jima stali ob strani tako pri gradnji kakor tudi pri vseh kmetijskih opravilih. »Zelo sva hvaležna za vso podporo, katere sva bila deležna v zadnjih letih in tudi še danes!« večkrat poudarjata Martin in Milica. Pričetek z novo panogo je pomenil popolno preorganizacijo kmetije. Za novi hlev je bilo treba urediti vso infrastrukturo, od napeljave vodnih cevi, toka in ureditve nove poti. Hlev je popolnoma avtomatiziran. Piščance greje kurjava na sekance in temperaturo v hlevu upravlja elektronska naprava. Tudi krmljenje piščancev in dotok vode potekata avtomatično. »Stanje v hlevu kontroliram dvakrat na dan, in ko ga prehodim, takoj vidim, če kakšnemu piščancu kaj manjka,« pravi Martin. Prvi piščanci so na Šotorovo kmetijo prišli 22. junija 2017. »To je datum, ki si ga bo Martin najmanj tako dobro zapomnil kot dan najine poroke!« se nasmeji Milica. »Res je bilo toliko ovir, preden smo lahko udejanjili naše načrte. Zato tistega dneva, ko so prišli prvi piščanci, res ne bom pozabil,« se nasmehne Martin. Hlev za pitovne piščance je razdeljen na dva dela. V prvem je prostor za mlade piščance brojlerje, ki pridejo na kmetijo komaj dan stari. V času začetnega pitanja ostanejo v tem delu štiri tedne. Po teh štirih tednih odprejo še drugi del hleva in piščanci se v teku dneva ali dveh dni sami premestijo v večji del hleva, kjer jih v nadaljnjih štirih tednih pitajo do konca. V tej dobi imajo na razpolago tudi dva hektarja velik izpust. Z osmimi tedni, ko dosežjo zadostno težo, jih pride iskat podjetje „Hubert’s Landhendel« in jih odpelje v klavnico. Nove piščance – vedno po 4.800 komadov – pripeljejo na kmetijo vsakih šest tednov. Medtem ko so starejši piščanci že v večjem predelu hleva, se mlajši v prvem delu hleva že udomačijo. To omogoča Martinu, da vsakih šest tednov proda »eno skupino« piščancev. Medtem sta se Martin in Milica na novo panogo že dobro navadila in zelo sta vesela, da se je že ustalila delovna rutina. »Za prihodnje upam, da bom imel zdaj končno več časa za družino in bom lahhko v miru opravljal vsa dela na kmetiji,« se nasmeji Martin, ki svoj prosti čas rad posveča gasilcem ali ribolovstvu. Od očeta pa je podedoval nalogo mežnarja v cerkvi sv. Katarine, za katero skrbita skupaj z mamo Anko in s tem ohranjata tudi dober spomin na Heinza Jerneja. Mladim svetuje Martin le eno, da naj svoje ideje uresničijo in se ne pustijo ovirati od birokracije ali drugih manjših in večjih zaprek.

Scroll to Top