V breg nad Ležbami je zgrajena Desetnikova kmetija. Je tako velika, da ima lastno lovišče. Gospodar Hannes Paulitsch ni le kmet in lovec, temveč tudi predsednik hodiškega lovskega društva St. Hubertus in podpredsednik gojitvenega krožka Hodiše. Z ženo Michaelo imata tri otroke, hčerko Christiane (6) in dva sinova, Michael (9) in Karl-Hannes (11), ki obiskuje Slovensko gimnazijo.

Pri Desetniku redijo 70 krav dojilj in pitance lisaste pasme, belega goveda ter pasem angus in charolais. Govedo se celo poletje pase na obširnih travnikih, pozno jeseni pa ga prestavijo v hlev s privezi (Anbindehaltung) in prosto rejo (Laufstall).

Posebnost Desetnikove kmetije pa je čreda vodnih bivolov, ki so takorekoč preostanek vodnih bivolov, ki jih je svojčas za urejanje močvirij občina Hodiše nabavila v okviru projekta, slonečega na konvenciji Ramsar, sprejeti leta 1971 v Ramsarju (Iran). Cilj konvencije je ohranjanje mokrišč kot življenjskega prostora številnih živalskih vrst in njihova trajnostna in preudarna raba ter mednarodno varovanje.

Po nekaj letih se je projekt iztekel in občina je večino bivolov prodala v Nemčijo. Nekaj osebkov tega za naše kraje izjemnega in eksotičnega goveda so prevzeli Desetnikovi in v teku let ter ob skrbni reji je število mogočnih, a dobrohotnih črnuhov naraslo do lepe črede, saj se jih kar šestnajst pase v Desetnikovih močvirjih in seveda zbujajo splošno pozornost ter zanimanje. Hannes Paulitsch pravi, da bi vodni bivoli brez nadaljnjega prezimili na prostem. A pri Desetniku jih pozimi prestavijo v hlev, ker bi v tem letnem času živina na pašnikih in v ogradah preveč zdelala in poškodovala itak že občutljivo travno rušo. Bivoli imajo izredno okusno meso, prava poslastica pa so salame, ki jih brez primesi drugih vrst mesa izdelujejo izključno iz bivoljega mesa. Izdelke iz tega mesa
prodajajo od doma in na priličnih sejmih, odjemalka pa je tudi krajevna gastronomija.

Mehanizacija na kmetijah je danes nekaj povsem samoumevnega. Kar šest traktorjev lajša delo na Desetnikovi kmetiji. »Imamo jih toliko, ker starih traktorjev ne prodamo, ampak jih uporabljamo, dokler je pač mogoče, poleg tega pa za izrabljene stroje ne iztržiš pametne cene,« utemeljuje Desetnikov gospodar postroj kmetijske mehanizacije.

“Zjutraj greš skozi navidezno zdrav in zelen gozd, zvečer
pa so zaradi lubadarja vse smreke rjave”

Pomemben gospodarski dejavnik Desetnikove kmetije je gozd. Viharja 2017 in 2018 sta jih obšla, le tu in tam sta v njihovem gozdu napravila nekaj škode. Podobno velja za lubadarja, »ki ga v našem gozdu še obvladamo«. Morda tudi zato, ker Desetnikov gozd leži na severni obali Hodiškega jezera in ker seveda zelo pazijo, da se lubadar ne bi razpasel.

Popolnoma drugačna pa sta stanje in slika na južni strani Hodiškega jezera, proti Plešivcu in Turjam, kjer so pasovi rjavih, odmrlih smrek žalostna priča lubadarjevega razsajanja. Pokončal je že obsežne površine smrekovih gozdov. Odmiranje gozdov kot posledica lubadarjevega vpliva se širi neverjetno hitro, pravi Hannes Paulitsch. »Zjutraj greš skozi navidezno zdrav gozd, zvečer so pa smreke že rjave«. Lubadar se je v hodiškem kotlu tako usodno in neobvladljivo mogel razširiti iz dveh poglavitnih vzrokov: obširni monokulturni smrekovi gozdovi in neustrezni ter zapozneli protilubadarski ukrepi gozdne inšpekcije in lastnikov gozdov. Edini učinkovit ukrep proti lubadarju in njegovi širitvi je posek napadenih dreves in njihovo spravilo.

Pri tem velja ugotoviti, da se lastniki manjših gozdnih parcel neprimerno bolj odločno odzivajo na nevarnost lubadarja kot pa velelastniki in že pri prvih znakih ukrepajo s sečnjo in odstranjevanjem napadenih dreves iz gozda. Hannes pravi, da je ponekod v hodiškem kotlu boj proti lubadarju izgubljen. Mile zime in podnebne spemembe bojo razvoj še zaostrile. Kot lovca pa ga skrbita pojav in širjenje zlatega šakala, »pri nas je že«, ki bo najverjetneje eden največjih profiterjev omenjenih sprememb.

December, Dezember 2020, Ležbe, Leisbacb, Hodiše, Keutscbacb 2