Pod Peco, kjer se kraljestvo bajnega kralja Matjaža nagne proti Libuškemu puelu koroške slovenske pesnice Milke Hartmanove, se razprostira vasica
Podkraj. Tu leži Obérova domačija, kjer živita in gospodarita Maria in Stanko Grilc.

Pri Obéru so se odločili za govedorejo in konjerejo. Vendar od kmetije same ne bi mogli dostojno živeti. Kmetija je takorekoč dodatni vir dohodka, pa tudi izdatkov, zato tako Maria in Stanko kot tudi hčerka Julija, njen partner Primož in sin Martin hodijo v službo. Pri delu na kmetiji in v kuhinji pa je seveda nepogrešljiva Stankova mama Jožefa, ki z veseljem popazi tudi na svojo pravnukinjo Anamarijo.

Pri govedoreji so se odločili za krave dojilje lisaste pasme in pasme limuzine, ki so primerne za meso. Bikce po približno pol leta prodajo za pitance, juničke pa obdržijo za pleme. Kmetija v sosednjih Prevaljahjim omogoča še dodatno vzrejo govedi.

Najljubši konjiček Julije in Primoža je konjereja. Vzrejajo konje pasme haflinger. Z načrtno konjerejo je pri Obéru začela mama Maria, ki ji je pri petnajstih letih oče Stani Smrtnik iz znane Bistričnikove družine kupil kobilo. Od tedaj ima konje. Po poroki s Stanetom Grilcem so jo iz rodne Priblje vasi konji seveda spremljali tudi k Obéru. Tu se je odločila za novo pasmo, za haflingerje, ki so zelo mirni družinski konji, visoki okrog 150 cm in
tako tudi ne previsoki.

»Vsako leto smo imeli žrebeja, čreda je rasla in od leta 1990 smo člani Koroškega konjerejskega združenja. Mi redimo samo čistokrvne haflingerje,« pravi mama Maria

“Zdaj smo pa že tako daleč, da hočemo nuditi
tudi terapevtsko jahanje in šolo jahanja.”

Navdušenje za konje je že od otroških nog prevzelo tudi Julijo in sčasoma preraslo v resno dejavnost na kmetiji. Že kar nekaj let Obérovi sodelujejo na deželni razstavi žrebet na Osojah, odkoder pa gredo le najboljši na zvezno razstavo v Stadl-Pauro. S kobilami se udeležujejo rejskih testov in tekmovanj, ki so zadnja leta na deželni ravni pri Nagerčniku/Stiegerhof na Brnci. Vsekakor so zelo ponosni na svoje rejske dosežke, še posebej ponosn na elitno kobilo La Luno, ki je leta 2014 zmagala na deželni razstavi, njeni potomci pa se redno uvrščajo med najboljše tri na Koroškem. Leta 2017 je žrebček Borneo na zvezni razstavi dosegel 3. mesto, dve leti kasneje pa je kobila Ariana postala druga spremljevalka Avstrije.

Julija je odlična jahalka, na zveznem tekmovanju leta 2018 je bila druga, leta pa tretja. Ker je ena njihovih kobil vpisana tudi v slovensko rodovniško knjigo, so z njo sodelovali in zmagali tudi na slovenski državni razstavi.

Obérovi konji so vpisani v rodovniško knjigo. Označevanje konj je po državah različno, vendar ne sme odstopati od direktive EU. V Avstriji konje označujejo z žigom in DNK testom ali čipiranjem, v Sloveniji pa s čipom ali DNK testom.

Trenutno imajo pri Obéru sedem konj, razmišljajo pa o povečanju črede in razširitvi ponudbe. Julija bi rada – poleg že pridobljene tekmovalne licence – opravila še izpit za jahalno učiteljico. Zdajšnja ponudba sta jahanje in ujahavanje konj ter priprava konj na razne konjerejske in podobne razstave. Dodatni ponudbi pa naj bi bili terapevtsko jahanje in šola jahanja.

Vse kobile so ujahane, naučene jahanja ter usposobljene za jahalno šolo, pa tudi vozne, kar pomeni, da so naučene vožnje z vprego. Tej zahtevni in izzivni panogi se posvečata predvsem Primož in Julija, ki poudarjata, da je pri vseh teh dejavnostih pomembno, da z »živalmi ravnaš strpno in spoštljivo in si zanje vzamemo časa«.

Ko je konj star vsaj tri leta, zanj napoči čas šolanja in učenja ter postopnega uvajanja v veščine, ki naj bi jih obvladal.

Vsako leto imajo pri Obérju tudi žrebeta. Povpraševanje po žrebičkah je večje kakor po žrebčkih. Kateri od njih bo izbran za celaka, se pravi plemenskega konja, je odvisno od izkušenj in strokovnih ocen. Za jahanje in delo pa so bolj priljubljeni in primerni skopljenci.