V Dvorcu, tik ob cesti, ki povezuje Vetrinj in Hodiše, leži nad Rjavškim jezerom kmetija pri Žužuju. V urbarjih hodiške gosposke je omenjena prvič leta
1727 kot polovična huba.
Kmetijo obpoklicno obdeluje družina Einspieler. Starša Andrej in Anna Maria, on kmet, ona upokojena učiteljica, imata dva otroka, sina Andreasa in hčer Margarito. Posest sta že predala v mlajše roke, sinu Andreasu in snahi Kathrin, ki imata tri hčere, Aniko, Antonio in Paulino. Nad vsemi pa skrbno bedi psička Mila.
Kot povsod so tudi pri Žužuju vselej imeli krave, nekaj svinj in konja. Mleko so oddajali mlekarni. Ker pa majhna kmetija brez dodatnega dohodka ni zagotavljala preživetja družine, si je že ded Andrej s konjsko vprego in prevozom omislil dodaten zaslužek.
Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je turizem zajel tudi Hodiše in kraje pod Konjem ali Jedvovco (nemško Pyramidenkogel). Dolina z nizom jezer in lepo okolico je privabljala predvsem goste iz Nemčije, ki so tu iskali oddiha in miru. Začetki turizma so bili za današnji čas zelo nenavadni. V turistični sezoni, običajno med binkoštmi in koncem avgusta, so domačini spalnice prepustili gostom, sami pa so spali na skednjih. Voda je bila le na
dvorišču, stranišče pa na štrbunk. Kljub temu je naval gostov bil precejšen in na videz neusahljiv. Kot drugod so tudi pri Žužuju spoznali priložnost dodatnega dohodka in šli v korak s časom. V hiši so uredili turistične sobe za petnajst gostov, nudili so polpenzion s prenočiščem in zajtrkom, v bližnjem Rjavškem jezeru, ki je kot naravni dragulj večalo čar in privlačnost kraja in množilo dodatno vrednost kmetije, pa so se turisti, pravili so
jim »gostje«, lahko kopali.
A doba cvetočega turizma se je počasi, a zanesljivo iztekala, družina je rasla in bivanjski prostor, doslej namenjen turistom, je potrebovala zase. Hišo so preuredili v dve stanovanjski enoti, pritlično za štarše, v prvem nadstropju pa za mlajši rod, manjšo stanovanjsko enoto pa še zmeraj oddajajo gostom.
“Znanje tradicija in skrbeno delo z naravo
imajo pri Žužuju velik pomen.”
Tudi na kmetiji je prišlo do sprememb. Zaradi poklicnih obveznosti in preobremenitve z neodložljivimi vsakdanjimi opravili v hlevu in na kmetiji so opustili rejo krav mlekaric in začeli gojiti konje norike. Gonilna sila dolgoletne in uspešne konjereje je bil gospodar Andrej.
Po prevzemu kmetije sta sin Andreas in snaha Kathrin razmišljala o novih težiščih kmetovanja in se odločila za rejo ogrožene goveje pasme Pustertaler Sprinzen. Ta stara in nadvse odporna sorta, ki trenutno v Avstriji šteje le okoli tisoč osebkov, je zelo primerna za produkcijo mesa in pridelovanje mlečnih izdelkov. Pri Žužuju so se osredotočili na mesne izdelke in na vzrejo te govedi. Posla so se lotili strokovno in ničesar niso prepustili slučajnostim. Včlanjeni so v državno zvezo za vzrejo te pasme in vse krave so vpisane v avstrijsko rodovno knjigo. Kathrin je medtem postala strokovnjakinja za rodovniške povezave te pasme in vzrejo. Tri junice so breje in bojo kmalu povrgle. Čeprav to govedo brez težav preživi celo leto na prostem, je načrtovana razširitev hleva.
Veliko pozornosti namenjajo pri Žužuju pridelovanju zdrave prehrane in raznih žitaric, na primer pšenice, ječmena in rži. Peka domačega kruha je postala pomembna dodatna dejavnost. Število odjemalk in odjemalcev kruha in drugih dobrot Žužujeve kmetije vztrajno narašča.
Kmetijo zaokroža raznovrst sadovnjak s starimi drevesi, na južni steni skednja se vzpenja košata brajda. Iz jabolk stiskajo okusen mošt, hruške pa posušijo in jih prodajajo kot kvoce.
Ker je Andreas zaposlen v tehničnem poklicu, žena Kathrin, po poklicu negovalka priletnih oseb, vodi obrat. Za to je morala obiskovati predpisane tečaje in opraviti potrebne izpite.
