V zgornji vasi pri Kostanjah stoji Drabasnjakov dom, ki je tudi kraj Etnološkega muzeja Kostanje. Na dveh ravneh se na gumnu bivšega farovškega skednja razprostira enkratna in muzejsko vzorno urejena zbirka kmečkega orodja in predmetov vsakdanjih opravil. Ni še tako dolgo od tega, ko so ti predmeti lajšali in omogočali delo in opravila na kmetiji. Tu so razstavljena orodja poklicev in obrti, ki so svojčas bili samoumevni na vasi: kovača, kolarja, krojača, sodarja ali pintarja, čevljarja, coklarja itd. Tu so predmeti, ki so jih izdelovali in popravljali rokodelci, ki so od kmetije do kmetije hodili na štero, na primer piskrovezi, ali pa suha roba, po kateri so sloveli Ribničani.
Ni še dolgo nazaj, ko je vsak poznal ta orodja in vedel, čemu služijo. Danes le še redki vedo za pomen, za mladi rod pa so to le podobe iz davnine.
Da je vse to ohranjeno in zbrano v Drabosnjakovem domu, na skrajni slovenski jezikovni meji in na robu našega etničnega prostora, je neminljiva zasluga Janeza Lesjaka, domačina s Kostanj. On, ki je s trebuhom za kruhom šel v svet, je po vrnitvi domov začel zbirati te predmete. Spoznal je njihov neprecenljiv etnološki in kulturno dokazni pomen in vrednoto. Za mnoge lastnike so ti predmeti postali nepotrebna, zaprašena in odvečna navlaka, saj je tehnizacija bistveno spremenila in olajšala delo na kmetijah, turizem pa je spremenil podobe vasi in življenjski vsakdan. Traktor in vakuumski sod za odvažanje gnojnice ter mobilni nakladalniki so nadomestili konjsko ali volovsko vprego, stare hiše so morale napraviti prostor turističnim poslopjem. Predmeti, še včeraj uporabno in potrebno orodje, so čez noč postali odvečna šara.
Leta in leta je nekdanji društveni predsednik Janez Lesjak reševal te predmete pred uničenjem, razprodajo, izginjanjem. Vsega skupaj je zbral nad 500 etnoloških predmetov. Zapustil je edinstveno kulturno dediščino, ki jo upravlja SPD »Drabosnjak« na Kostanjah. Njegov predsednik in tudi kurator muzeja je DI Ernst Dragaschnig, Rudmašev s Korena pri Kostanjah, potomec družine, ki so jo nacisti aprila leta 1942 pregnali z domače grude.
“Vse predmete je zbral Janez Lesjak.
Začel jih je zbirati, ko se je vrnil z dela v
tujini, ker je spoznal njihov pomen in vrednost”
Edini vzrok za pregon je bil, da so bili in hoteli ostati Slovenci in so s tem ovirali nacistični načrt etnično »čiste« nemške Koroške.
Etnološki muzej obstaja od leta 2002. Leta 1973 so na Kostanjah poživili Slovensko prosvetno društvo in ga poimenovali po bukovniku Andreju Šušterju-Drabosnjaku. Leta 1975 so kupili farovški skedenj v Zgornji vasi. S samopomočjo in z delovnimi akcijami so poslopje obnovili. Leta 1985 so ob strokovni pomoči dr. Herte Maurer-Laussegger in dr. Pavla Zablatnika v bivšem hlevu uredili spominsko sobo za Andreja Šušterja-Drabosnjaka.
Na odprtem so uprizorili Drabosnjakova dela Pastirsko igro, Pasijon in Zgubljenega sina. Sočasno je nastajal muzej. Načrt za pregradnjo skednja je z domačini napravil arh. Vito Hazlar, etnologinji mag. Polona Sketelj in mag. Uši Serajnik pa sta uredili muzealno postavitev predmetov in njihovo dokumentacijo. Muzej ima močno raziskovalno plat.
Poseben čar mu dajejo fotografije, ki so vse s Kostanj in okolice, dočim so predmeti tudi od drugod. Za Ernsta Dragaschniga je zbiranje slik bilo kot hoja v preteklost. Domačini, ki so slike dali na razpolago, so preko teh slik spoznavali in odkrivali svojo in vaško zgodovino. »Kar vrelo je iz njih« in morda bi brez teh slik nekateri nikdar ne prestopili praga te hiše, ker se niso hoteli izdati za
Slovence. Zdaj pa je ta muzej postal takorekoč »njihov, naš muzej«. Korektno in spoštljivo je sodelovanje z občino, ki se zaveda pomena muzeja za vso okolico in za slovensko prebivalstvo.
Muzej nosi ime Etnološki muzej Kostanje, po nemško »Museum für Alltagskultur«. Zavestno ga niso poimenovali »Heimat-« ali »Volkskundemuseum«, ker sta oba pojma v nemščini ideološko zelo obremenjena. V poklon domačinu in pisatelju Andreju Kokotu je Drabosnjakov dom točka Slovenske pisateljske poti.
