dr. Janko Pečnik, Muškava pri Bilčovsu/Muschkau, Maj 2023

Letos praznuje Čebelarsko društvo v Šmihelu nad Pliberkom stoletnico ustanovitve. To je za dr. Janka
Pečnika, čebelarja z Muškave pri Bilčovsu, pomemben in prazničen dogodek, kajti ustanovitelj
društva je bil njegov stari oče Vinko Pečnik, Bicelj z Rut pri Šmihelu.

Od Biceljna je pot peljala Janka v svet šolanja in izobrazbe, najprej na Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer
je leta 1971 maturiral, nato pa na Terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer je opravil
ustrezno oficirsko izobrazbo. Poleg svoje službe je opravil tudi študij slavistike in disertiral o jezikovnih razlikah
med srbščino, hrvaščino in bosanščino, poleg tega je avtor treh, tudi digitalnih strokovnih dvojezičnih
slovarjev. Upokojil se je kot polkovnik višje vojaške strokovne službe.

Čebelam je dr. Janko Pečnik bil vsa leta tudi obpoklicno predan, kajti čebelarstvo je in ostaja njegova
velika strast in ljubezen. Pri Biceljnu so že od nekdaj imeli čebele oz. »b´čieve«, kot tem pridnim živalicam
pravijo v Šmihelu in širši Podjuni. Leta 1923 je stari oče Vinko Pečnik naredil pomemben in velik korak ter ustanovil Čebelarsko društvo Šmihel. Le par let po plebiscitu leta 1920, ki so ga bolj in bolj slavili kot zmago
nemštva nad Slovenci, je združevanje šmihelskih čebelarjev v lastnem društvu bilo zelo važno kulturno in
pogumno dejanje za krepitev samozavesti, za rast in ohranitev slovenskega čebelarstva in njegovega bogatega
izročila na Koroškem.

»Pri nas so čebele bile samoumeven del družine, neodtujljiv del naše identitete, z njimi smo živeli in doraščali
in zame ni bilo nič nenavadnega, da sem s sedmimi leti že imel svoje »b´čieve« in svoj sod, kot mi pravimo
panjem.« Ko se je poročil in preselil, so šle čebele z njim na novi dom. Trenutno čebelari z AŽ panji, v ta namen
po starem vzorcu zgrajenem novem čebelnjaku. Stari oče Vinko Pečnik je bil tudi Jankov učitelj čebelarstva,
»On me je uvajal v to čudovito znanje, mi odpiral svet čebel.« Vinko Pečnik ni združil le čebelarjev, bil
je tudi vzor inovativnosti in strokovnosti. Začel je uvajati panje Antona Žnidaršiča, imenovane tudi žnidaršiči
ali AŽ-panji. Takrat so na Koroškem večinoma uporabljali panje košarkarje, kranjičarje in skočidolski
panj, znan tudi kot nakladalni panj ali magacinar. Ta panj je iznašel skočidolski župnik Janez Sumper. Pri
Mohorjevi založbi v Celovcu je izdal izredno pomemben čebelarski učbenik »Slovenski bučelarček«, v katerem
je panj opisal.

Svoje bogato čebelarsko znanje in poznavanje čebelarskega strokovnega izrazoslovja Janko Pečnik rad
daje naprej. Njegovo delovno geslo je »Čebele združujejo«. Na Višji strokovni šoli za gospodarske poklice v
Šentpetru pri Šentjakobu seznanja dijakinje in dijake s čebelarsko stroko in jim odpira duha in srce za čebelo.
V Šentpetru stoji bečevnjak ali čebelnjak, darilo Slovenske čebelarske zveze koroškim čebelarjem in čebelarkam.
Tu bi bil pravšen kraj za strokovno središče čebelarstva, ki bi presegalo meje in kjer bi se srečavali in
izobraževali čebelarke in čebelarji od blizu in daleč. V sodelovanju s Kmečko izobraževalno skupnostjo KIS je
tu namreč bilo že več strokovnih predavanj in seminarjev, prav tako so se tu srečali predstavniki Slovenske
čebelarske zveze in Koroške čebelarske zveze.

Nedvomno so to kar veliki načrti, a kdor pozna zavzetost dr. Janka Pečnika za čebelarstvo, tudi ve, da bo
navdušeno in vneto podpiral njihovo uresničitev, tako kot leta 2018, ko je za darilo Čebelarskemu muzeju v
Radovljici po načrtih Janeza Sumperja izdelal skočidolski panj. Leta 2019 je na pobudo predsednika šmihelskega
čebelarskega društva Karla Grila in v sodelovanju z občino Vrbo bil v Ločah pri Vrbi odkrit dvojezičen
spomenik koroškemu slovenskemu čebelarskemu pionirju Janezu Sumperju. Leta 2020 pa so ob spremstvu
umetnika Lojza Krevha s Prevalj šolarke in šolarji poslikali čelnice oz. panjske končnice šentpetrskega čebelnjaka.

Scroll to Top