Daniela Sadolschek kmetija pri Peruču
Lobnik, Železna Kapla-Bela/Lobnig, Eisenkappel-Vellach
Kmetija v številkah
50 ha gozda, 20 ha travnikov, reja koroškega belega goveda,
16 krav dojilj, turizem na kmetiji.
»Počasi se daleč pride.«
Daniela Sadolschek se je z Obirskega priženila na Peručevo domačijo v Lobnik, ki se nahaja 1.000 m nad morsko gladino in šteje med najviše ležeče kmetije na južnem Koroškem. Daniela oskrbuje Peručevo kmetijo skupaj z možem Mihijem in njegovimi starši Johijem in Micijo. Prav tako živi pri Peruču tudi še Mihijeva stara mama Mici, ki je že starejša od 90 let. Peručevo domačijo sestavljajo tri stanovanjske hiše, saj ima vsaka generacija svoj dom. »To je morda nenavadno, sicer pa je v tem tudi skrivnost, zakaj se vsi tako dobro razumemo in si zelo radi pomagamo, « pripoveduje Daniela. Na kmetijo je prišla v letu 2002, ko je Mihi kmetijo prevzel od svojih staršev. Tedaj sta začela zidati svojo hišo z načrtom, da bosta zgradila tudi apartmaje za goste. »Odločila sva se, da bova v poletnih mesecih ponujala počitnice na kmetiji in iz tega razloga sva v hišo integrirala tri različne turistične apartmaje. S pomočjo najinih prijateljev, družin in žlahte nam je uspelo hišo v zastavljenem častu zgraditi in se nato kmalu vseliti. Vsakemu, ki nama je pri tem pomagal, sva iz srca hvaležna,« se spominja Daniela na zelo intenzivni čas gradnje. Zelo sta hvaležna tudi staršem Johiju in Mijciji za vso pomoč in podporo, predvsem tudi tedaj, kadar gre mlada družina na dopust ali oddih. Z zasedenostjo apartmajev je Daniela zelo zadovoljna in tudi od gostov ima zelo pozitivne odzive. »Goste imamo za naše prijatelje in v glavnem pridejo iz Nemčije in Avstrije. Apartmaje ponujamo samo julija in avgusta, to je tisti čas, ko je pri nas prva košnja končana in imamo čas, da se posvetimo gostom. Vsak, kdor se odloči za počitnice pri nas, ve, da smo malo na obrobju in da je pri nas v ospredju počitek v naravi.« Dejansko se obiskovalcu takoj odpočije duša, ko se pribljiža Peručevi kmetiji. Široki hribovski pašniki in mirna okolica z gozdom človeka v hipu pomirijo in povežejo z naravo.« Kmetija je poleg turizma osredotočena na govedorejo in gozdarstvo. V govedoreji so se Sadolschkovi nekaj let nazaj odločili, da preusmerijo kmetijo v rejo krav dojilj. Prej so pridelovali mleko in ga oddajali mlekarni. Redili so simentalke in za red pri molži je skrbela Mihijeva mama, krmil pa je oče Johi. Mihi je glavnopoklino že nad 20 let zaposlen kot gozdni delavec pri kororoškem društvu za negovanje gozdov (Kärntner Waldpflegeverein), sicer pa je moral leta 2013 iz zdravstvenih razlogov nekoliko popustiti, kar pomeni tudi za kmetijo novo orientacijo. »Zaenkrat še ne vemo, kam se bomo razvili in ali bo Mihi ostal doma. To pa ne bi bilo hudo, saj je bila Mihijeva želja vedno, da bo glavnopoklicno kmet.« Poleg govedoreje je Mihi strokovnjak v gozdu. Če pravilno in naravno gospodariš z lesom, lahko iztržiš lepo ceno in s trajnostnim načinom delaš za bodočnost. Prodaja lesa je bistveni del našega dohodka. Zelo pa sva vesela, da za vse naše investicije nikoli nisva posekala kakšne frate. V gozdu je glavna direktiva sonaravno gospodarjenje,« pravi Daniela. S prestopom na rejo krav dojilj so pri Peruču zamenjali tudi čredo in začeli z rejo koroškega belega goveda. »To je bil zelo zanimiv proces za vso našo družino. Po eni strani je bila zelo velika sprememba, da smo nehali z molžo. Po drugi strani pa je z novo čredo prišel nov zagon na kmetijo. Govedo sva kupila v glavnem na Djekšah in kot rejci smo se včlanili v rejsko zvezo. Čeprav imamo sedaj vedno 40 glav živine pri hiši, imajo krave sedaj spet imena. Prej smo kravo videli bolj kot samo koristno žival, zdaj pa je predvsem Mihi veliko bolj povezan z njimi. Predvsem pa je veselje, ko vidimo, kako žival uspeva, saj gre za staro pasmo, ki jo je treba ohraniti.« Kmalu po preusmeritvi v rejo krav dojilj so pri Peruču tudi obnovili hlev in ga pregradili v hlev s prosto rejo, kjer se krave sedaj lahko svobodno gibljejo. Življenje na kmetiji popestrijo otroci Natalja, Martin in Štefan, stari med osem in petnajst let. »Otroke enostavno vključujemo in zelo jih je treba pohvaliti, ker nam vedno priskočijo na pomoč. Čeprav se naše krave od vigredi do prvega snega lahko pasejo, je poletna doba zelo kratka, saj smo kar visoko. V juniju je najbolj pestro, ko skoraj cel mesec kosimo in spravljamo krmo. Pri tem delu so potrebne tudi žene – grabljice. Za to delo kličem na pomoč tudi moje pridne sestre in prijateljice. Sicer pa so naše površine zelo položne in lahko večino dela opravimo s traktorjem,« pripoveduje Daniela iz vsakdanjika. S ponosom pogleda nazaj na vsa ta leta odkar je prišla k Peruču. »Dejansko sva najine cilje korak za korakom uresničila. Počasi se daleč pride.«