Oblaki se kot mlečna koprena vlačijo čez greben po Šentjanških Rutah, pogled na Dravo, Rož in Gure ter gor proti Dobraču in dol mimo Humperka proti Podjuni je enostavno lep. Tu zgoraj, na Šentjanških Rutah, leži razprostrta na razpotegnjeni polici Činkovčeva kmetija. Tu s svojo 94-letno mamo Pepo in sestro Maro kmetuje 61-letni Boštjan Malle.
Činkovčeva kmetija je gorska kmetija na 700 metrih nadmorske višine. Skoraj polovica posesti so travniki in paše, na katerih redijo krave dojilje lisaste in belgijske pasme. Ostalo polovico pa pokriva gozd, ki sta ga viharja v letih 2017 in 2018 krepko oklestila in napravila precejšnjo škodo. O tem, da bi škodo pospravil sam, zaradi strmine kraja, velikosti območja poškodovanega gozda in nevarnosti nezgod in nesreč sploh ni bilo govora. Za spravilo lesa sta bila potrebni tuja pomoč in žičnica. Vse to pa je povezano s stroški. Na koncu, ko je vse odračunano, in pri nizki ceni, ki jo ima trenutno les, kmetu ostane le malo pod palcem. Zato danes zgolj od lesa »skorajda ni mogoče preživeti«, ve iz izkušenj Činkovc. Podnebne spremembe, ki v svoj primež bolj in bolj stiskajo okolje in
človeka, pa stanje na kmetijah in njihovo preživetje kmetij še dodatno zaostrujejo in otežkočajo.
Ni še dolgo od tega, ko je v naših krajih zimo za zimo naletelo snega čez kolena, na Šentjanških Rutah pa še več. Pozimi si najhitreje s smučmi in sanmi prišel v dolino, nazaj oz. navgor pa hajd z vlečnico. Šentjanško športno društvo, ki je lani praznovalo 70-letnico ustanovitve, je nameč spoznalo možnosti in priložnosti, ki jih zimska pokrajina nudi športnim dejavnostim. Na Šentjanških Rutah je občina uredila smučine in sankaško pot in dolga leta prirejalo smučarske in sankaške tekme. Boštjanov oče Bošti Malle je vse to dobesedno nadgradil z gostinskim obratom, tako imenovano Gorsko postajo blizu štarta. Šentjanške Rute so postale sinonim smučanja in sankanja, smučine in sankaška proga so bile zahtevne. Nešteti upehani in izčrpani, a zadovoljni športniki od blizu in daleč so se spočili in okrepčali v gostoljubni Činkovčevi tabernici in uživali čar Šentjanških Rut.
“Podnebne spremembe in škode v gozdovih
me skrbijo, ker se bojo kmetije s časoma izčrpale”
A nekaj let že Činkovčeva gorska postaja tudi pozimi sameva, po sankaški progi se že dolgo nihče ni več spustil in zimskošportni živžav na Šentjanških Rutah je samo še spomin. Kmalu bo gozd prerasel tudi nekdanjo smučarsko progo, na katero spominjajo le še redki preostanki. Vzrok za ta žalosten razplet je pomanjkanje snega. Zadnja leta namreč pade premalo snega, pa še ta pride prepozno ali pa ga sploh ni.
Zimskošportna dejavnost ter gostinska ponudba sta svojčas tudi Činkovčevim zagotavljala reden dohodek. »Seveda je cela družina prijela za delo, kajti brez skupnih naporov ni šlo, zato pa smo laže preživeli in si nekaj prihranili, « pred nekdanjo gorsko postajo zamišljeno ugotavlja Boštjan Malle in s prizvokom žalosti dodaja, da je na Šentjanških Rutah čas zimskošportnih dejavnosti očitno dokončno minil, od lepega razgleda pa tudi ne moreš preživeti.
Vse pogosteje ga zaposluje vprašanje, kako naprej s Činkovčevo kmetijo in kakšna je prihodnost kmetijstva na Šentjanških Rutah oz. ali ima tam sploh kakšno prihodnost. Rad bi, da bi pri Činkovcu še naprej kmetovali. Ker sam nima otrok, katerim bi nekega dne lahko zaupal in predal kmetijo, išče možnosti in rešitve, kako zagotoviti obstoj kmetije. Primeri v soseščini so namreč zgovoren primer, da kmetija in zemlja še kako naglo preideta v druge roke. Tudi noče, da bi njegova in okolišnje kmetije postale špekulacijski objekti in bi travniki in planine na Šentjanških Rutah zarasli. Če bo zdravje dopuščalo, bo Činkovc še nekaj let z vso predanostjo kmetoval. Prepričan je, da bo čas prinesel pravilno rešitev.
