Andreas Lutschounig – kmetija pri Riapeču/vlg. Rippitsch
Resnica, Borovlje/Ressnig, Ferlach
»Mladi svoje izkušnje naredijo sami!«
Na Resnici pri Borovljah stoji Riapečeva kmetija družine Lutschounig. Dolga leta je imel vajeti kmetije v rokah Andreas Lutschounig, pred nekaj leti pa jo je predal v najem sinu Martinu. Andreasa poznajo kmetje po vsem južnem Koroškem. Več kot 25 let je bil predsednik Rožanskega krožka za pitanje govedi/Rindermastring Rosental in v tem času spoznal številne kmetije, kmete in kmetice, doživel je preobrate in strukturne spremembe na naših območjih. »Doraščal sem v Podgradu in sem tukajšnjo kmetijo kasneje podedoval od svojega strica, ki me je v 1950-ih letih vzel k sebi, ker sam ni imel otrok. Kmetijo sem prevzel leta 1966 in jo postopoma prezidaval, urejal in obnovil.« Vsa leta je Andreas hodil v službo in zraven kmetoval. Najprej je bil zaposlen na žagi družine Wernig v Podgori, nato pa je bil vse do upokojitve hišinik na glavni šoli v Borovljah. Na domači kmetiji je leta 1972 sezidal sodoben hlev za pitanje bikov, kakršnega v taki obliki na Koroškem ni bilo najti – tako sodoben je bil! Podoben hlev je videl v Švici in je bil navdušen nad tem, kako preprosto je mogoče zgraditi hleve, zato je ideje udejanil na lastni kmetiji že kar nekaj mesecev zatem. »Biki stojijo na rešetkah in pod njimi sta dve laguni za gnojevko. Bike imamo razedeljene po starosti in dobi pitanja v boksih, iz katerih žival, ko je do konca spitana, direktno nakladamo na tovornjake. Sistem je zelo enostaven in čreda zelo mirna. Hlev je dobro prezračen in zato tudi nimamo kakšnih zdravstvenih težav pri živini, kar je zanimivo, saj dobivamo male bikce iz najrazličnejših kmetij in hlevov.« Andreas se je vedno angažiral tudi pri krožku za pitanje govedi, kateremu je kasneje tudi predsedoval. »Že zgodaj smo vedeli, da moramo kmetje sodelovati, ker bomo le tako močni. Danes smo v dobrem položaju, da lahko kot koroško združenje skupno kupujemo in prodajamo svoje govedo. Odvzem živega goveda je kmetijam zagotovljen, če se pri nas včlanijo. Zagotovimo cene po teži. Vsako žival se pri kmetiji naloži, nato se jo stehta, potem pa dobita kmet ali kmetica obračun s točno težo, pri zakolu tudi z dokumentacijo veterinarskega pregleda. Kupujemo in prodajamo teličke, mlado govedo za nadaljnje pitanje v pitališčih in do konca spitano govedo oz. staro govedo za zakol. Zakol je organiziran v celovški klavnici, kjer preko našega podjetja »Kärntner Fleisch« prodajamo meso,« pripoveduje Andreas. Z nakupom in prodajo govedi se je začel intenzivneje ukvarjati, ko je začel po upokojitvi kot šolski hišnik spremljati tovornjake pri nakladanju in razkladanju živine. Tudi z lastnim avtomobilom in prikolico je prevozil veliko kilometrov po Koroškem. »Prišel sem dejansko v zadnji kot naše Koroške in spoznal kmetije, kjer si sploh ne bi več mislil, da tam še kdo kmetuje. Zelo spoštujem vse te kmete – predvsem gorske. Pod kakšnimi pogoji, s kakšno motivacijo in doslednim delom kmetujejo in si ohranjajo svoje ekstistence!« Čeprav je Andreas svojo funkcijo kot predsednik pri krožku oddal na začetku leta 2014, še vedno podpira novi, mlajši tim in mu stoji ob strani, kadar je pomoč potrebna. Vendar se je že precej umiril, za prihodnost pa si želi, da bi imel več časa in da bi tudi vsakdanjik bil malo mirnejši. »Prevažanje in nakladanje živali po kmetijah je vsak dan povezano tudi s stresom. Vsak, ki ima doma žival, ve, da je tuj človek, ki pride na kmetijo, tudi za žival vedno faktor stresa. In napetost je tudi pri nas, ki to žival potem prevažamo. Nisem več najmlajši in opažam, da vsega ne zmorem več tako kakor prej,« pravi Andreas. Naslednja leta bi rad užival svoj pokoj in pravi: »Rad bi imel še kakih 15 lepih in zdravih let. Potem bom star 90 let in morda bom do tedaj dejansko vse doživel. Poleg vsega sem tudi lovec in zelo si želim, da bi se lahko spet večkrat posvečal lovu.« Andreas zelo uživa doma pri Riapeču, ko vidi, kako kmetuje njegov sin Martin z ženo Petro. Pri delu pa pomaga že vnuk Klausi, ki obiskuje kmetijsko šolo Stiegerhof v Diči vasi. Tudi vnukinja Viktoria že pridno pomaga, za živ žav pa poskrbi najmlajši vnuk Maximilian. »Pri nas je navada, da se pogovarjamo drug z drugim. S sinom se večkrat pomeniva, kaj bomo naredili, katero žival bomo prodali in kakšni so načrti za prihodnost. Za vsakega starejšega kmeta je lahko samo lepo, ko vidi, da mlajši razvijajo kmetijo naprej in kdaj pa kdaj tudi stopajo po stopinjah prednikov. Na to sem pri nas zelo ponosen in lepo se mi zdi,« pravi Andreas. Na vprašanje, kakšen je bil zanj proces predaje vodilnih nalog na mlajšo generacijo, najde Andreas zelo jasne besede: »Starejši se moramo zavedati, kako se nam je godilo, ko smo sami prevzeli kmetije. Začetki so vedno povezani z viški in padci. Vsak mora narediti svoje izkušnje in mladim moramo dovoliti, da jih naredijo! Od trenutka, ko sem kmetijo predal Martinu, ima on glavno odgovornost in zadnjo besedo. To morda ni vedno enostavno za starejšega, je pa dejstvo, ki ga je treba spoštovati in vzeti na znanje!«
