Urban Popotnig, Butrna na Ziljski Bistrici, je bil vse do upokojitve učitelj na Slovenski gimnaziji v Celovcu. S tem pomembnim izobraževalnim zavodom koroških Slovencev je seveda še danes najtesneje povezan. Butrna je tudi predsednik SPD »Zilja« in v domači občini Bistrica na Zilji je bil slovenski občinski odbornik. Urban Popotnig kmetuje na svoji kmetiji, ki zaobjema tudi pašne pravice na Bistriški planini. Tam stoji tudi njegova fača, kakor Ziljani pravijo planinskim stanom ali kočam. Fače so nekdaj služile kot bivanjsko in gospodarsko poslopje v mesecih, ko je živina bila na planini.

Urban Popotnig in njegova brata Franc in Lojz so kot otroci preživeli čudovite počitnice na planini. Za gospodinjenje in molžo krav je bila pristojna planinka, pastir pa je bil odgovoren za pašno živino in fačo. Planšarstvo in fače, pa tudi konjereja na Zilji naj bi bili posledica podora Dobrača leta 1348, ki je zajezil dolino Zilje in za sabo pustil obširna mokrišča.

Fača je povezana z deleži pri pašni pravici. Na Bistriški planini je razpoložljivih vsega skupaj 360 deležev. Bistriški kmetje, tudi Butrna, so imeli po pet deležev, dva deleža kajžarji in posamezniki enega. Od števila deležev je bilo odvisno tudi število živali na planini, kamor so gonili govedo, konje, svinje in koze. Butrna na primer najmanj dva konja, pet krav in drobnico.

Svojčas je vsak bistriški kmet imel hlev tudi na Pvanjah »pri kapali«, kjer so kosili in sušili seno. Na Pvanjah stoji kapela sv. Magdalene. Urban se spominja, da so Butrnovi seno na bukovih vejah, tako imenovanih »vakah« (vlake) spravljali v skedenj. Seno so pozimi s sanmi ali pa na »žlejfah« vlekli v dolino. Pvanje danes bolj in bolj zaraščajo.

“Fača je bila povezana z deleži pri pašni pravici.
Vsak kmet je imel pet deležev,”

Pašna doba na planini je trajala od junija do srede septembra. Konje so v dolino odgnali okoli 23. avgusta in jih nagnali v »og« (log). Do tega dne je seno, ki so ga kmetje pridelovali na »ogu«, moralo biti spravljeno, da so lahko tam pasli konje. Od tega dne je v logu spet veljal pašni servitut. Na »ogu« so živino pasli vigredi in jeseni. Po vigredni paši na »ogu« so vso živino gnali na pašo na Pvanje in sredi junija na planino. Govedo so 15. septembra sprva odgnali na Pvanje in šele potem v dolino. Po svinsvatih (vseh svetih) pa so pasli povsod, se pravi »pa čriez«.

Pot na Bistrško planino, ki je z naseljem fač v monarhiji slovela celo kot zdravilišče, vodi skozi pestro naravo pod Ojstrnikom in je obenem neposredna rajža skozi polpreteklo zgodovino in v svet nekdanjega kmetovanja.

Do razpada avstroogrske monarhije, malo več kot sto let od tega, je cela Bistriška planina s Kanalsko dolino vred bila del kronovine Koroške. S planino je razpolagala bistriška vaška skupnost. Senžermenska pogodba je začrtala nove meje in odtlej državna meja med Italijo in Avstrijo deli Bistriško planino na dve državi in dve upravni enoti. Na Bistriški planini je meja speljana skozi naselje fač, med drugim tik ob Butrnovi fači, ki je skupaj
s Ahačevo, Rosinovo, Špinjavo in Žliharjevo na italijanski strani, ostale pa na avstrijski. Današnjo zidano Butrnovo fačo, ki je prej bila lesena, je leta 1899 postavil Urbanov ded Matija Zwitter. Spodaj je bil hlev, zgoraj pa bivanjski prostori. Urban je poslopje obnovil in posodobil.

Med vojnama se je podoba Bistriške planine krepko spremenila. Na avstrijski strani so zgradili velik hlev z mlekarno in sirarno, na italijanski strani pa so tik ob meji, podobno Maginojevi liniji, zgradili obmejne vojaške utrdbe z bunkerji in kasarnami. V bivši sirarni je danes okrepčevalnica, italijanski vojaški objekti pa razpadajo in nudijo zavetje svizcem.

Italijanski del Bistriške planine je danes last dežela Furlanije Julijske krajine, po dogovoru med njo in deželo Koroško pa z njim dolgoročno upravlja planinska skupnost. Živina pa se pase vsevprek, saj ji je meja deveta briga.