Dokaj nenavadno je, da med kmeti naletiš na zdravnika-kirurga in psihoterapevta, ki je tudi
izučen tesar in ki poleg tega prihaja iz Bavarske. Ta nenavadna zgodba se zaokroži pri Lakovčniku v Mostecu
pri Kotmari vasi. Zaselek Mostec leži v ozki dolini Reke, Lakovčnik pa je v njenem zatrepu.
Tukaj s sinom Leonom živi in kmetuje oz. redi ovce Reiner Seibold.
Na Bavarskem je doraščal v Brižinju/Freising in veselje do kmetovanja ga kljub uku za tesarja ter študiju
zdravniških ved nikoli ni minilo. Vendar na Bavarskem ni mogel kupiti kmetije. Kot se v življenju pač mnogo
obrne in obrača po svoje, ga je poklicna pot pripeljala na Koroško, kjer se mu je ponudila priložnost, da uresniči
svoj sen, namreč rejo ovac na lastni kmetiji. Po dolgem iskanju je v okolici nad Radentinjami/Radenthein
našel in kupil manjšo kmetijo. Po desetih letih jo je prodal in leta 2002 kupil Lakovčnikovo posest v Mostecu.
To kmetijo so prejšnji lastniki precej zanemarili. Hiša je bila potrebna temeljite obnove, skednja oz. hleva ni
bilo, ostala poslopja pa so bila tik pred razsulom, polja, travniki in njive že krepko zaraščeni in pred tem, da se
dokončno spremenijo v divjino. Vse to pa je odtehtala enkratna okolica in neokrnjena narava ter izziv, da
postavi nekaj na noge, obnovi kmetijo, kjer bo lahko redil ovce.
Postopoma mu je s sinovo pomočjo, ki je zaključil kmetijsko šolo v Goldbrunnhofu, to uspelo. Brez grobih
posegov v značaj in podobo zgradbe in z velikim spoštovanjem do arhitekturne dediščine kraja je hišo docela
obnovil in posodobil, se pravi, ohranil je njeno domačnost in zunanji videz. Skedenj in hlev za ovce pa
je na novo postavil.
Reiner pravi, da so ga stare kmetije že vselej privlačile. »Boli me, ko danes te dragocene priče kmečke arhitekture
izginjajo, z njimi pa tudi kmetije, kmetijske površine pa zazidavajo oz. so postale objekti zemljiške špekalucije.
« Z njimi nepovratno izginjajo kulturna dediščina kraja in okolice ter dragocene obdelovalne površine, ki nam so in bojo še kako potrebne za pridelovanje hrane.
Pri iskanju primerne, se pravi avtohtone, domorodne ovčje pasme je prerajžal Koroško in Slovenijo, odkrival
pri tem lepote pokrajine in kulturno, jezikovno bogastvo in dediščino dežel. Tako je naletel na bovško
ovco, se zanjo navdušil in jo začel rediti. Ta ovca daje odlično mleko za sir in kakovostno meso.
Za pašo in pridelovanje krme je najel nekaj pašnikov in travnikov, ki jih obdeluje sonaravno.
Odkril pa je tudi številne arhitektonske dragocenosti. Na Šajdi v Selah na primer je odkupil staro leseno hišo-
preužitkarico, jo do temeljev pobral in prenesel k Lakovčniku. Lansko jesen je ta dragulj lesene kmečke
arhitekture v Karavankah, ki se čudovito vključuje v stavbno kompozicijo in v okolje Gur, na novo pokril.
Sonaravno kmetovanje je zanj nekaj povsem samoumevnega. V ta sklop spoštovanja izročila dežele zanj
sodi spoznavanje kulture, šeg in navad kraja. Polagoma je spoznal, da je Koroška posebna dežela, da je dvojezična
z bogatim kulturnim, jezikovnim in etničnim izročilom. Začel se je učiti slovenščine, povsem samoumevno
pa v dosegu roke leži na mizi zemljevid občine Kotmare vas z avtohtonimi, slovenskimi ledinskimi in krajevnimi imeni. Ta zemljevid je izdalo Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci«.
Koroška kot dežela prelomov in konfliktov pa je hkrati dežela z izjemno naravno in biotično pestrostjo. Reinerja
je navdušila predvsem malostrukturna in pisana ter sonaravna pokrajina, pa tudi način kmetovanja.
Vesel je, da tu ni velikih agrarnih tovarn in da na majhnih površinah naletiš na več vrst živali in žuželk
kot drugod v Evropi. Obenem opozarja na stare sadne sorte, ki so drugod že izginile, ter na čuke in druge
nočne ptice, ki imajo v naravnem okolju svoje zaledje. »Boli me, ko danes dragocene priče kmečke
arhitekture izginjajo, z njimi vred pa kmetije in tudi obdelovalne površine.«
