Marko in Diana Čik kmetija pri Kušeju
Libuče, Pliberk/Loibach, Bleiburg
KMETIJA V ŠTEVILKAH
12 ha obdelovalne površine, 6 ha gozda, reja piščancev, ekološka kmetija.
»Uresničila sva skupno idejo o kmetiji.«
Nekaj let nazaj sta Diana in Marko Čik ubrala novo pot kmetovanja. Kmetiji, ki je bila tradicionalno usmerjena v govedorejo, prašičerejo in poljedelstvo, sta dala nov pečat in začela rediti piščance in kmetijo preusmerila v ekološko pridelavo. Tako želita dolgoročno zagotoviti obstoj kmetije in se oba glavnopoklicno zaposliti na njej. »Kmetijstvo ima v naši družini zelo dolgo tradcijo, saj segajo korenine naših prednikov nazaj v 12. stoletje. Meni je torej kmetijstvo bilo položeno v zibelko. Poleg tega sem bil edini sin in sestri Olga in Danica nista imeli intencije za prevzem kmetije. Že moja starša Herman in Angela Čik sta zelo uspešno kmetovala in se tedaj ukvarjala z govedorejo in prirejo mleka. Oče je bil zelo dober in priznan rejec. Poleg goveda smo imeli vedno tudi konje in tako sem od malih nog doraščal v neposrednem stiku s kmetovanjem in naravo,« pripoveduje Marko. Strukturna sprememba v kmetijstvu je svoj pečat zapustila tudi pri Kušejevih. Bilo je treba razmisliti, v katero smer razviti kmetovanje in kako delo na kmetiji povezati s službo. Marko je sicer nehal s prirejo mleka, ostal pa je pri govedoreji in prašičereji, kot konjiček pa je imel tudi jahalne konje. Toda dolgoročno to ni bila opcija za obstoj. Ko je 2005 spoznal Diano, svojo ženo, in sta si v Libučah ustvarila svoj dom, sta začela skupaj razmišljati, kaj bil lahko uresničila na kmetiji. Oba sta bila prepričana, da je prihodnost v ekološkem kmetovanju in se začela informirati o možnostih ekološke reje piščancev. »To je bil še čas, ko se je trend k ekološki preherani šele začel pojavljati in je tudi trgovina skočila na ta voz. Začetka je kazalo, da ni potrebe po ekoloških piščancih in da si bova moralal poiskati drugo možnost. Nekaj časa navrh pa so naju poklicali in vprašali, če še želiva vstopiti v to panogo in seveda sva potrdila,« pripoveduje Diana. V najkrajšem času je bilo treba zaprositi za vsa dovoljenja, zgraditi nov hlev za piščance in kmečka poslopja pripraviti za novo panogo. Zdaj pri Kušeju redijo v starem hlevu piščance v prvih štirih tednih reje in jih v končni fazi pitanja prestavijo v novi hlev za pet tedne. Skupaj je v hlevu potem nad 4.000 piščancev, ki jih pitajo devet tednov, preden gredo v prodajo. Odjemalec za piščance je podjetje Wech, s katerim imajo pogodbo o reji. Ko piščanci zapustijo hlev, ga je treba počistiti, desinficirati in dva tedna stoji prazen. To je iz higienskih razlogov potrebno, saj se tako preprečijo bolezni. Diana in Marko pri reji ne uporabljata antibiotikov in svoje piščance zdravita z naravnimi zdravili, kot npr. origanom, ki šteje med naravne `antibiotike´. »Ekološka reja piščancev že sama po sebej prepreči, da bi bilo treba živali stalno zdraviti, saj jim skušamo ponuditi čim bolj naravno okolico. Naši piščanci imajo v končni fazi hlev s 500 m2 površine, z izpustom na travnik, ki je velik dva hektarja. Ta pašnik imamo razdeljenega na dva dela, tako da piščanci menjajo pašnik in s tem preprečimo pritisk patogenov. S tem je že naravna danost popolnoma drugačna od konvencionalne reje piščancev,« razloži Marko. Seveda se je bilo treba naučiti veliko novega, saj se perutnine ne da primerjati s prežvekovalci. Na pomoč sta Kušejevim priskočila soseda, ki sta imela že izkušnje v reji perutnine. Na vprašanje, kako se počutita na kmetiji, ki ima za sabo preobrat, odgovorita Diana in Marko: »Preobrati nikoli niso enostavni. In seveda tudi za starše ni bilo lahko, da sva šla v smer perutnine. Toda s časom smo vsi opazili, da nam to dobro gre od rok in da se pri tem zelo dobro počutiva. Lepo je, ko se vsak dan veseliš, da kmetuješ in ne obratno. In najvažnejše je, da vidiva oba na kmetiji najino prihodnost in delava na tem, da bomo od perutnine lahko tudi živeli.« Diana, ki sama ni doraščala na kmetiji, si danes ne bi mogla predstavljati drugega življenja. V prostem času se Diana in Marko ukvarjata z naravnim pristopom do življenja in ohranjevanjem telesnega in duševnega zdravja. Diana je terapevtska maserka z zvočnimi posodami, Marko pa je izobražen Salutogog, inštruktor za nordijsko hojo, svetovalec za Bachove cvetlice in diplomirani pospeševalec zdravja. »Z svojim znanjem na področju ohranjevanja zdravja si želiva zgraditi dodatni dohodkovni steber, poleg tega pa je to tudi najin konjiček. Delo na tem področju dopolnjuje delo na kmetiji in skrbi za ravnovesje. Bova videla, kaj se bo iz tega še razvilo,« navdušeno pripovedujeta Diana in Marko. Svoj prosti čas rada namenita otrokom. Njun skupni sin Adrian zdaj že obiskuje ljudsko šolo, Markovi sinovi dvojčka Dominik in Fabijan obiskujeta slovensko gimnazijo v Celovcu in hčerka Ramona študira v Gradcu pravo. Dejansko jim ne postane dolgčas in ko se cela banda, kakor pravi Marko, zbere okrog kuhinjske mize, je veliko časa za kramljanje. Na vprašanje, kaj je skrivnost za uspeh na kmetiji, sta si Diana in Marko edina: »Uresničila sva skupno idejo. Skupaj sva naredila načrte, skupaj se ukvarjava s perutnino in tudi v prostem času imava podobne interese. Drug drugega izpopolnjujeva in sva si v oporo. Vlečeva za eno vrv v isto smer, po vrhu pa nama to tudi zelo ugaja, s tem pa najin vsakdanjik lahko uživava.«