Marca in dipl. inž. Hanzi Čertov kmetija pri Hlipovčniku

Sele/Zell Pfarre

KMETIJA V ŠTEVILKAH
9 ha travnikov, 45 ha gozda, ovčjereja, ekološka kmetija.

»Kmetijstvo po našem okusu.«

Hlipovčnikova domačija se nahaja na sončnem bregu pod Selami okoli 800 m nad morsko gladino. Hanzi in Marca kot mlada nista računala s tem, da bosta nekoč prevzela kako kmetijo, pa je tako naneslo in danes si ne bi mogla predstavljati drugačnega življenja. Kmetijo je Hanzi podedoval od svojega strica, tedaj Spodnjega Hlipovčnika: »Naša današanja kmetija je bila prej razdeljena na dve družini, na Spodnjega in Zgornjega Hlipovčnika. Druga svetovna vojna in njene posledice so pustile na teh dveh domačijah hude sledove. Družina Gregorič, tedaj Spodnji Hlipovčnik, je bila izbrisana – obglavljeni, uničeni v koncentracijskih taboriščih, ali kasneje umrli na domu za posledicami življenja v taboriščih. Isto je veljalo za Spodnjega Hlipovčnika, družina je bila deportirana in kmet se ni vrnil domov. To kmetijo je dobil moj stric in nato tukaj kmetoval z mojo teto. Ker nista imela otrok, mi je stric ponudil, da kmetijo prevzamem, kar sem 1993 tudi storil.« Tam, kjer je stala domačija Gregoričeve družine, stoji danes stanovanjska hiša družine Čertov, hlev pa je zgrajen na bivši domačiji strica in tete. »S prevzemom kmetije sva se odločila, da zgradiva novo hišo, ker žal ni bilo možno obnoviti stare kmečke hiše. 1995 smo se iz Celovca preselili v Sele in tukaj začeli kmetovati. Brž ko sva si tukaj uredila dom, je prišel moj tast in nama podaril sedem ovc. Dejal je, da kmetija ne more biti brez živali in tako smo se začeli ukvarjati z ovčjerejo,« pripoveduje Marca Čertov. Ovčjereja se je zdela obema zelo primerna, saj so vsi travniki arondirani in strmina terena ne dopušča kakšne težje živali. »Že ovce so imele včasih zlomljene noge, ker je tako strmo. Začetka smo imeli gorsko ovco in ovce očalarke, nekaj časa tudi črnoglave mesne ovce. Ker pa za volno ni odjemalcev, smo se vedno bolj zanimali za ovce, ki jih ni treba striči. Danes imamo 30 kamerunskih ovc in od začetnih gorskih ovc nam jih je ostalo tudi še 10. Čreda 40 ovc je za nas optimalna, tako tudi shajamo s krmo,« pripoveduje Marca. Ovčji hlev so zgradili na območju Zgornjega Hlipovčnika na zelo sodoben in preprost način. Hlev je prava arhitektonska umetnina, ki se zelo prijetno prilagaja terenu. Ovcam se od tukaj odpirajo pašniki, ki jih junija večinoma najprej pokosijo, nato pa se paše prestavljajo. Jagnjeta se rodijo v glavnem med januarjem in februarjem in so nato celo poletje na paši. Jeseni jih zakoljejo v selskem gospodarskem centru in jagnjetino prodajajo večinoma stalnim strankam. »Meso kamerunske ovce ima poseben okus, ki je podoben okusu muflonskega mesa. Povpraševanja bi bilo še več, s prodajo smo zelo zadovoljni,« pravi Marca. Ker je kmetija na sončnem kraju, uspeva v čudovitem sadovnjaku nad 120 sadnih dreves. Čertovi delajo z dobro voljo in optimizmom: »S Hanzijem nikoli nisva jamrala, da se kmetovanje ne splača, da je premalo dohodka. Najinim sinovom Izidorju, Mateju in Dominiku sva vedno poskušala posredovati pozitiven odnos do kmetije in narave. Samoumevno je, da drug drugemu pomagamo, ali pri košnji in spravljanju sena, pri zakolu in predelavi mesa, ali pri skrbi za našo čredo – vedno stopimo skupaj. Ne bi rekla, da delo ni trdo, seveda je v teh strminah, toda odločilen je osebni pristop do tega,« meni Marca. Najbolj se odpočije v naravi pri košnji in spravljanju sena. Prej je kosila še ročno, danes uporablja motorno koso. Leta 2012 si je najmlajši sin Dominik izbral za maturitetno delo v zgodovini temo »Hitler je izbrisal celotno Gregoričevo družino v Selah« in se podal po sledovih prejšnjih lastnikov. »Med drugo svetovno vojno je bil v našem jarku bunker, v katerem se je skrivalo pred nacisti najprej sedem Selanov, kasneje sta ostala še dva, Tomaž Olip in Jaka Oraže. Ostali so si zgradili novi bunker v Sedlcah. Hlipovčnikov bunker je bil izdan in decembra 1942 so aretirali Tomaža Olipa in Jaka Oražeta. Oba sta bila 29. aprila 1943 na Dunaju med obglavljenimi 13-imi žrtvami. Bunker so nato uničili in ostala je jama v našem jarku. Prišel bi skoraj v pozabo, čeprav smo vedeli za kraj. Na Dominikovo iniciativo smo ga spomladi 2012 s sinovi in pomagači začeli izkopavati. Našli smo fundamente in na teh ponovno zgradili skrivališče v prvotni velikosti. Danes je to spomenik, v katerem imamo razstavljenih tudi nekaj reliktov, ki smo jih našli med izkopaninami. Obesili smo tudi informacijske table o Selanih, ki so se tukaj skrivali. Dolgoročno naj bo ta spomenik izhodišče za spominsko pot, namenjeni selskim žrtvam 2. svetovne vojne,« pripoveduje Hanzi. Bunker je obiskovalcem na ogled po dogovoru z družino Čertov. Za prihodnost si želita, da bi tudi nasledniki ohranili spoštljiv odnos do kmetovanja in domače okolice. Za mladega Hlipovčnika pa si želi Marca: »Dobro se naj počutijo doma. Midva s Hanzijem sva si tukaj uresničila svojo predstavo o življenju in kmetovanju. Mladi naj to nekoč storijo po svojih načrtih.«