Janežičeva domačija v Lešah pri Šentjakobu je simbol zavednega in izobraženega slovenskega kmeta na
Koroškem. Tu sta se v 19. stoletju rodila brata Anton in Valentin Janežič. Prvi je bil slavist in soustanovitelj
Mohorjeve družbe v Celovcu, slednji pa oficir in ustanovitelj šentjakobske posojilnice in hranilnice, prve posojilnice v Avstriji.
Pri Janežiču danes gospodari Peter Janežič. Njegovi bratje Štefan, David, Luka in Niko pa so šli po svetu. Po
nenadni smrti očeta Franca leta 2014 je opustil službo ključavničarja in se docela posvetil kmetiji, ki je v občini
Šentjakob prva ekološka. Poleg živine imajo pri Janežiču za prodajo jajc tudi jato kur.
Peter je pahljačo pridelkov razširil na različne žitarice: rž, pšenica, ajda, pira in proso ter oljnate rastline, to so
konoplja in sončnice, ki jih predeluje v moko oz. kakovostna olja, namejena za prodajo.
Že od nekdaj pri Janežiču pečejo kruh. Enkrat na teden, in sicer ob četrtkih, to prastaro znanje pripravljanja testa
in peke kruha opravlja gospodarjeva mati Krista Janežič. Veščine se je naučila pri tašči Avgusti. Sprva ji
je pomagala pri pripravah in mesenju testa, pozneje pa je nalogo prevzela sama. »Tako je počasi postalo moje,«
pravi Krista. Temeljito se je poglobila v celotno tematiko, obiskovala je razne tečaje, seveda plačala tudi šolo, kajti
na začetku ji ni vsako testo vzšlo tako, kot bi bilo treba, pa tudi moka ni kar moka. Iz različnih mok, najsi je ržena,
pšenična, ajdova ali pirova, je začela peči kruh, ki je hitro našel odjemalke in odjemalce. Sčasoma si je pridobila
toliko znanja in izkušenj, da je doma in pri Baškem jezeru sama ali pa v sodelovanju s KIS – Kmečko izobraževalno
skupnostjo prirejala in vodila tečaje peke kruha. V kolikor to dopuščajo koronski protiukrepi, jih prirejajo tudi
sedaj. Kajti zanjo je važno, da ta prastara kulturna dediščina človeštva in znanje ne gresta v pozabo.
Krista Janežič uporablja za peko samo moko žit, ki jih doma in ekološko pridela sin Peter: rž, pšenica, proso,
pira in ajda. Med mesenjem pravi, kako je prav, da vemo, od kod je žito, kako je bilo pridelano in da uporabljamo
to, kar pridelamo in imamo doma.
Že na predvečer peke Krista pripravi moko, okoli 30 kg za eno peko, in začimbe. Za črn ali mešan kruh nastavi
kvas, to je košček testa prejšnje peke, pomešan z vodo in moko. Za bel kruh pa uporabi droži, ponekod jim pravijo
medence. Seveda ne manjkajo začimbe kot sol, kumina, korijander in koprc, pa tudi lanena in sončnična
semena. V krušno peč naloži suha bukova polena. Dan peke se začne zelo zgodaj, že ob štirih. Najprej Krista
zmesi testo, ki mu je dodala začimbe in kvas. Po dobre pol ure je testo dovolj umeseno in godno, da, strokovno
rečeno, hodi. V znak zahvale za vsakdanji kruh v testo vtisne križ. Potem ga pokrije s prtom, da vzhaja.
Sedaj se posveti peči, polni bukovih polen. Zakuri jo. Peč je postavil slovenski pečar Janežič, pečice pa izdelal
pečar Avbelj. Ko so polena dogorela in je ostalo samo oglje, testo ponovno zvalja in ga v primernih odmerkih,
porcijah, položi v pomokane slamnice. Okrogle slamnice so za hlebe, podolgovate za štruce. Testo v njih še kratko
vzhaja. Nato Krista z grebljico, ki jo je naredil še pokojni mož Franc, očisti peč oglja in pepela, s toplo cunjo pobriše njena tla in z loparjem začenja vanjo vsajati hlebčke ali štruce. Pred tem jih zareže, da vlaga lahko uhaja iz
njih. Ko je peč polna, jo čisto zapre z večnamensko železno loputo. Najmanj eno uro se kruh peče.
To je nedvomno najbolj kočljiv trenutek pri peki kruha, kajti če peč ni dovolj vroča, prav gotovo gre kaj mimo.
Po tolikih letih peke Krista ve, kdaj je kruh pečen in mora iz peči. Z loparjem hleb za hlebom prenese na mizo,
kjer se ohladi. Zdaj je čas, da ga Krista pripravi za prodajo.
»Vedeli naj bi, kje in kako je pridelano žito za naš vsakdanji kruh«
