Irene in Eduard Rauter kmetija pri Vedenu, vlg.Wendendl
Mele, Šmohor/Mellach, Hermagor

Kmetija1-Rauter

Kmetija v številkah
37 ha gozda, 10 ha travnikov, 4 ha polja, krave dojilje, turziem na kmetiji.

»Treba se je razveseliti ob lepoti življenja.«

Irene in Eduard Rauter kmetija pri Vedenu, vlg.WendendlPri Vedenu v Melah živi družina Rauter v treh generacijah na zelo lepo urejeni kmetiji na robu spodnje Ziljske doline. Rauterjevi imajo že dolgo tradicijo na Vedenovi domačiji, saj so se Eduardovi predniki priselili že leta 1863 v Mele, kjer danes živita Eduard in Irene Rauter s svojimi odraslimi otroki in z mamo Michaelo. Eduard je bil kot najstarejši sin predviden za prevzem kmetije. Tako ga je izobraževalna pot vodila tudi na Salzburško, kjer je maturiral v Elixhausnu na višji kmetijski šoli »Ursprung«. Po maturi se je vrnil na Koroško in bil najprej strokovni učitelj na kmetijski strokovni šoli »Stiegerhof« v Diči vasi, nato se je kmalu zaposlil pri Uradu koroške deželne vlade na oddelku za kmetijstvo, kjer je sedaj že več kot 20 let v službi. »Že kot mladostnik sem si zastavil cilj, da bom izvedenec za kmetijstvo in gozdarstvo. Pri izpostavi urada deželne vlade v Šmohorju sem pristojen za podpiranje kmetij pri raznih investicijah in za izvedeniška mnenja v gozdarstvu in kmetijstvu,« pripoveduje Eduard
iz svojega poklicnega življenja.
Življenje pri Vedenu je po poroki Irene in Eduarda 1986 postalo pisano in napolnjeno z otroškim živžavom, saj so se zapored rodili otroci Lisa, Edi in Lukas. Slej ko prej se Vedenova kmetija ukvarja z več kmetijskimi panogami, z rejo krav dojilj, z gozdarstvom in turizmom na kmetiji. »Zame je bilo jasno, da bom poleg kmetije hodil v službo in zato je bilo treba kmetijo prestrukturirati. Moja starša sta kmetijo vodila glavnopoklicno. Tedaj smo pridelali še mleko in v turizmu smo ponujali sobe z zajtrkom. Kmetijo sem prevzel leta 1995 in jo preusmeril v rejo krav dojilj. Že prej pa sta z Irene začela obnavljati staro kmečko hišo. Važno jima je bilo, da ohranita vzdušje v stari hiši in njeno tipično arhitekturo, saj ima hiša tudi v prvem nadstropju kamnite stene, kar je neobičajno. »Iz spoštovanja sta se preselila moj oče in
moja mama v hišo, ki je bila namenjena gostom in si tam uredila stanovanje. Tako smo od začetka najine poroke imeli dve gospodinjstvi in to se je zelo dobro obneslo. Skozi vsa leta smo se vse generacije zelo dobro razumele in to velja tudi še danes.«
S turizmom so začeli pri Rauterjevih starši v 1960-ih letih. »Turizem v okolici Preseškega jezera se je že začel v 1950-ih letih, naše malo oddaljene vasi pa so potem sledile. Moja starša sta se uspešno ukvarjala s turizmom in poleg naše stanovanjske hiše zgradila prav hišo s sobami za goste. Midva z Irene sva to hišo preuredila v apartmaje, od katerih še vedno štiri oddajamo. V ostalih pa so se nastanili najini otroci Lisa, Edi s prijateljico Saro in Lukas. Pri apartmajih dosežemo 80-100 dni zasedenosti na leto, s čimer smo kar zadovoljni. Poleti pridejo gostje, ki jih zanima narava in se hodijo kopat na Preseško jezero, pozimi pa profitiramo od smučišča na Mokrinah, kjer je vedno dovolj snega in se gostje radi pripeljejo smučat.« Vse delo z gosti in turizmom opravlja Irene.
Pristop Avstrije k Evropski uniji je Rauterjevi kmetiji prišel zelo prav, ker so lahko koristili nepovratna finančna sredstva in podpore za ekstenzivne kmetijske površine. »Tako je ostalo do danes in del naših travnikov ima status visoke ekološke in biotske vrednosti. S kombinacjo javnih podpor in reje krav dojilj lepo shajamo,«  ripoveduje
Eduard.
Na Zilji imajo tudi tradicijo planšarstva in tako se Vedenovo govedo poleti pase na Poludniku, na planini, ki obsega 333 ha planine vključno 100 ha gozda. »Planina je organizirana v obliki agrarne skupnosti, kjer je 48 članov. Od teh imamo le še 10 kmetij tudi živino. Na planini pasemo krave, konje in ovce. Ker je na planini nad 200 glav živine, imamo tam več koč in tudi stan s pastirjem,« pravi Eduard. Na vprašanje, kako si ohranita dobro voljo, pravita Irene in Eduard: »Treba se je razveseliti ob lepih stvareh v življenju. Naše okolje, naša narava in tudi med nami je toliko lepega. Umetnost je v tem, da to tudi vidiš. Sicer pa sva se skušala vedno tudi pripraviti na izzive, ki jih je od naju zahtevalo življenje doslej. Če uravnovešeno in pripravljeno hodiš skozi življenje, te tudi usodni udarci ne vržejo takoj iz tira.«

Za prihodnje si želita, da bi se v družini naprej tako dobro razumeli in ostali tako povezani. »Gostje, ki prihajajo k nam, so nas opozorili, kako lepo je, da imamo kmetijo. Kmetija, delo in življenje na njej, nas povezuje in vsi imamo nekaj skupnega. Našim gostom se je to zdelo izredno lepo. Mi pa se tega niti zavedali nismo, kako prijetno je, če imaš kot družina vedno vsaj eno skupno stvar.« Glede nasledstva pri Vedenu kocke še niso padle. Irene in Eduard pa sta menila, da bo stvar mladih, kaj bodo naredili na kmetiji in katero pot bodo ubrali. »Kar se tiče kmetijstva, se bodo morali sami odločiti, pri tem se ne bova vmešavala. Želiva si, da bo tisti, ki bo prevzel, tudi na kmetiji živel. Sicer pa nam gre tako dobro, da si več niti ne moreva želeti.«