Od leta 1878 gospodarijo Pasterkovi na kmetiji Spodnji Tavčman v Lobniku, Železna Kapla. Na posest,
ki leži 900 metrov visoko, so prišli z danes opuščene Nabernikove kmetije v Beli. Tavčmanovi so bili že
od nekdaj steber slovenskega kulturnega in narodnopolitičnega življenja v lobniški grapi. Za to pokončnost je
družina v času nacistične strahovlade plačala hud krvni davek. Aprila 1943 je doživela najbolj dramatično zarezo
v svoji zgodovini, kivse do danes zaznamuje njeno zavest. V roku nekaj tednov jo je doletela groza nasilne smrti
posestnika Jurija in njegovega brata Franca, najmlajši brat Jaki pa je padel oktobra 1944 kot prisilni nemški
vojak. Jurij Pasterk, rojen 23. aprila 1903, posestnik, član SPD »Zarja«, oče sinov Jurija in Franca ter stari oče Mira Pasterka, je eden od trinajstih koroških Slovenk in Slovencev iz Borovelj, Sel in kapelške okolice, ki jih je nacistični Volksgerichtshof zaradi upora proti nacističnemu režimu na začetku aprila 1943 v Celovcu obsodil na smrt. V dunajski Sivi hiši so 29. aprila 1943 bili obglavljeni. Njegov mlajši brat Franc Pasterk-Lenart, rojen leta 1912, pa je kot prvi komandant Koroškega bataljona padel v boju z nemškimi okupatorji 4. aprila 1943 v Mežici. Oklican je za narodnega heroja. Ostali del družine je bil na začetku jeseni 1944 izgnan v Altötting v Nemčijo, domačija pa zaplenjena.
Zdajšnji Spodnji Tavčman mag. Miro Pasterk, ki je kmetijo prevzel po smrti očeta Jurčija leta 2005, je po maturi
na Slovenski gimnaziji dokončal študij gospodarskih ved in je po stroki bančnik. Trenutno je v poklicni karenci.
Poročen je z Ziljanko Heidrun in oče sinov Simona in Valentina. Z njimi živi tudi mati Helena. Tavčmanova
kmetija je gorska kmetija, okoli štiri petine površine pokrivajo gozdovi, ostalo pa so travniki in pašniki.
Vse do leta 1972 so pri Spodnjem Tavčmanu imeli krave, svinje in ovce, sejali so tudi žito in pridelovali krompir.
Kajti kmetija je bila večinoma še samooskrbniška. Miro del travnikov pokosi sam, ostalo pa v sodelovanju kosi
sosed, kooperativa Longo mai, ali pa popasejo njene ovce. Veliko mu je do tega, da travniki in pašniki ne zarastejo,
kajti »prav je, da se travnična površina ohrani«. Preživeti na gorski kmetiji je že samo po sebi velik izziv.
Če pa je, kot Tavčmanova, v odročnem in strmem zatrepu lobniške grape, pa to niso mačje solze. Marsikdo bi
kljub čudovitemu razgledu na okolišnji gorski svet morda razmišljal o prodaji in odselitvi, ne pa Tavčmanovi.
»Za nas kaj takega ne pride v poštev. To je naš dom, z njim smo povezani tudi preko njegove zgodovine in
usode svojih prednikov. »Sploh pa dom prodaš samo enkrat, potem pa ga nimaš več,« poudarja Miro. Dohodkovni viri so služba, gozd in pa eujevske podpore.
Za zdaj je smreka še tako imenovano krušno drevo. Z njo so predvsem v 70. letih prejšnjega stoletja na široko
pogozdovali in mešani gozd spremenili v smrekovo enoličnost. Najkasneje leta 2017 se je ta monokulturnost, ki
sta jo svojčas tako gozdarska stroka kot tudi politika podpirali, krepko maščevala, saj je vihar »Yves« pustošil
gozdove in zapustil ogromne frate in goličave. Pri Spodnjem Tavčmanu je podrl okoli 10 odstotkov gozda, kar
je v primerjavi s škodo pri drugih kmetih znosno.
Podrte površine so že pospravljene in deloma zasajene z mešanimi sadikami, del gozdne površine pa je prepuščen
naravni pomladitvi. Lubadar je precejšen problem predvsem v smrekovih sestojih, tudi v zaščitnem gozdu.
Zaradi naravnega pomlajevanja gozda pri Spodnjem Tavčmanu namerno ohranjajo stara grčava drevesa, ker
semenijo in tako zagotavljajo naravno pomlajevanje. Iz zgolj gozdnogospodarskega vidika pa so zrela za posek.
Na sončnih legah pospešeno sadijo macesen, bukev in borovce, na senčnih in mokrih predelih pa jelko, smreko
ali duglazijo.
Kot predsednik Lovske družine Spodnji Lobnik Miro Pasterk veliko brige posveča lovstvu in divjadi. Gams in
srnjad kar precej vplivata na razvoj gozda, ker rada objedata mladike, vendar je položaj obvladljiv. Tudi zverjad
je v lovišču, z volkom, medvedom in šakalom pa doslej še niso imeli težav.
»Tu je naš dom. Z njim smo povezani preko njegove zgodovine in usode svojih prednikov«