»Za naju prevladujejo prednosti, ki se začnejo pri oskrbi otrok in segajo do enostavnejšega dela na kmetiji – vedno nama gre kdo na roko. Poleg tega sva prepričana, da je tudi za stare starše lepo, da doživljajo svoje vnuke,« menita Gitte in Miha.
Toncerjevi obdelujejo skoraj 30 hektarjev, šest hektarjev gozda in poleg tega ob Klopinjskem jezeru oddajajo apartmaje za turiste, doma na kmetiji pa sobe za goste. Kmetija je urejena tako, da prihaja polovica dohodkov iz turizma, drugo polovico pa pridelajo na kmetiji sami. Ukvarjajo se s prirejo mleka, pitajo tudi bike za prodajo in nekaj svinj za lastno porabo. Velik del površin so polja, tako da je tudi poljedelstvo pomembna produkcijska smer.
Delo na kmetiji so si Lipnikovi dobro razdelili: za goste in turizem je v glavnem pristojna Gitte, za delo z govedom in na polju pa Miha. Pri vsem tem pa pomagata tudi stari oče in stara mama. Oddaja sob in apartmajev tujcem ima pri Lipnikovih že pravo tradicijo, saj prihajajo nekateri stalni gostje že več ko 30, nekateri celo 40 let.
Na vprašanje, zakaj sta se Miha in Gitte odločila za kmetovanje, se oba nasmehneta. Bilo je pravzaprav naključje, da sta postala kmet in kmetica. Miho je njegov oče posvojil in ga vprašal, ali bi prevzel kmetijo. Ker se je Miha izučil na kmetijskih šolah, se mu je zdelo primerno prevzeti domačo kmetijo, saj ga kmetovanje srčno veseli in si danes ne bi mogel predstavljati dela v kaki pisarni. Gitte pa ne prihaja s kmetije in je dokončala turistično srednjo šolo. Življenje na kmetiji je spoznala v Avstraliji, kjer je bila nekaj časa pomočnica na veliki kmetiji. Tako je vedela, kaj jo čaka, in si je lahko predstavljala obseg dela na kmetiji.
»Preden sem rodila otroka, sem hodila na delo in vsak dan sem se veselila, da bom lahko po službi sedla na traktor. To je bila moja rekreacija,« pravi Gitte.
Za Miho in Gitte je kmetovanje poklic, konjiček in prosti čas – vse v enem. Kar se tiče kmetijstva in družbe, se jima zdi, da se družba ne zaveda, koliko dela opravlja kmet in kakšne so razmere na kmetijah v primerjavi z uslužbenci in delavci. Za kmete in kmetice ni štirinajstih mesečnih plač, in kdor se ukvarja z živinorejo, lahko gre le redko na dopust. Mišljenje, da kmetje dobivajo podpore in naj se zato ne razburjajo, se Lipnikovima zdi napačno.
»Družbi manjka informacija, zakaj so ta plačila potrebna,« pravi Miha in si želi boljšo informiranost družbe nasploh.
»Medsebojno spoštovanje pri nas živimo!«
